Osem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev slovesni praznik Srca Jezusovega.

Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin. V tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu. Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Sveto leto orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni. Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja (vir: rkc.si).