Zakrament ponižnosti in veselja (anestezija vesti)
V teh desetletjih smo bili priče propadu mnogih vrednot. Gre za anestezijo vesti, ki se je zelo razširila.
1. Priča smo upadu javne časti in politične iskrenosti. Hudi primeri so prizadeli mnoge politike, obdane s svetovnim spoštovanjem.
2. Propad družine: razpad družinske skupnosti, nesramna kampanja za ločitev zakona, pokvarjena miselnost, ki je načela družine na vseh koncih. Gre za anestezijo vesti, ki je uničila premnoge družine.
3. Propad zaradi mamil in alkoholizma: alkoholizem mamila celo prekaša. V desetih letih je bilo v Italiji 100 000 mrtvih zaradi alkohola! 30% jih je bilo napotenih v bolnišnice zaradi čezmernega uživanja alkohola. V ZDA je med 1980 in 1990 bilo 12 milijonov alkoholikov, od tega je bila polovica žensk. Ali ne gre za anestezijo vesti?
Bili smo tudi priče porastu nasilja. Terorizem in ugrabitve so družbena rana, ki se menda ne bo več zacelila. Bili smo priče upada spoštovanja življenja: splav, evtanazija in zdaj grozi naši družbi še genetski inženiring. Množica, ki ubija vest, je ogromna. Kierkegaard jo je svoj čas imenoval “množica opic”, množica ljudi, ki živijo po izreku “saj vsi tako počnejo”.
“Množica opic naredi izjemen vtis”, pravi Kierkegaard. “Zdi se, da so nekaj, in na videz to tudi so. Vendar ta množica nič ne velja. Niti ne obstaja kot vrednota. To so zapravljena, izgubljena življenja…” Zato pa v dokumentu papež zatrjuje: “Ne opustim nobene priložnosti, da ne bi osvetlil te največje sestavine človekove veličine in dostojanstva – človekove vesti. Danes vlada stašna zmeda glede vprašanja dobrega in zla. Vzrok za to pa je molk vesti pri mnogih ljudeh. Človek, ki je navedil svojo vest molčati, je sposoben vsakršnega zločina. V Franciji o tem govori sodobni mislec, laik. S svojimi knjigami biča Francijo. Med drugim je zapisal tudi to: “Naša morala je morala prve pomoči. Je reaktivna, sklepa spravo, ne sili nas, da bi se opredeljevali, preprečuje in zavrača vsakršno sodbo”. Vedno so govorili o dobrem, nikoli o zlu. Danes pa moramo znova začeti razmišljati o etiki. Izhajati moramo ravno od zla, od slabega, od izkušnje zla, od naše nesposobnosti, da bi se odločno zganili… Pravi današnji etični problem je ta, da nenehno zapiramo oči pred zlom. Moramo se znebiti opravičevanja”. Vprašali so ga: “Kaj naj storimo, da zaustavimo zlo? Treba se je upreti. Razbiti je treba ubranost med blaginjo in optimizmom. Povedati je treba, da zlo ni le videz. Za to opravilo so poklicani predvsem izobraženci.” (jaz dodajam: KRISTJANI)
V pismu kristjanom papež piše: “Prvi sad vesti je ta, da dobro in zlo imenujemo s pravim imenom.” Kristus nam je dal opozorilo, o katerem smo morda premalo razmišljali: “Glej torej, ali ni morda luč, ki je v tebi, tema!?”
In ko je Pavel zadnjič pozdravljal svoje kristjane, nas je opozoril: “Med vas bodo prišli gabežljivi volkovi, ki ne dobo prizanesli čredi. Med vas bodo prišli celo nekateri, ki bodo učili zmoto, da bi za sabo potegnili učence. Bodite budni!”
Greh, naša vsakdanja tragedija
Večja resničnost od nas! Skrivnost, v katero nenehno vstopamo, a je ne moremo ne razmeti in izločiti. Na sebi nosimo zakon greha. Gorje tistemu, ki ga ne opozarja. Papež ga v svoji pismu “Sveti duh”, imenuje:
– grešna korenina, žarišče grešnosti, ogenj, ki tli in nikoli ne ugasne, prirojena laž, zavrnitev božjega daru in božje ljubezni.
Gre za odpor do božjega. Vrhu tega pa nosimo še slabosti bratov, težo sveta, prežetega z grehom, ki nas okužjuje. Obstaja tudi uničujoča moč zla, satana, ki je vdno na delu Kdor tega ne ve, je naiven.
Problem nad problemi
Ne padi v zanke greha!
Lahko obstajajo:
– navada na velik nered. To je rak! Za ozdravitev raka ne zadošča obliž. Potrebno je temeljito in učinkovito zravljenje;
– navada na mlakužo odpustljivega greha;
– navada na igro na obrobju mlakuže.
V teh problemih so vsi duhovni problemi. A ne obupajmo. Bog se je sklonil k nam in nas izročil Kristusu. On ravna z našo slabostjo in jo spreminja. Samo dovolimo mu, spustimo ga vase.