Družinska kateheza

Nenadomestljiva vloga je pričevanje krščanskih družin v odnosu do lastnih otrok kot do družbe, v kateri živijo. Niso le pastirji tisti, ki branijo družino; tudi družine same morajo zahtevati spoštovanje lastnih pravic in identitete. Kateheze o družini so pomembne, ker obravnavajo družinsko stvarnost na globalen, celovit in sistematičen način ter jo v luči Božje besede, kakor jo razlaga cerkveno učiteljstvo, postavlja pred načela vere. V katehetskem procesu se poglablja spoznanje o odrešenjski resnici človeka. Potrebno si je prizadevati, da bi pokazali razumnost in verodostojnost evangelija v odnosu do zakona in družine, s tem da bi preoblikovali vzgojni sistem Cerkve. Z vidika zdrave antropologije razlaga zakona in družine ne neha prebujati čudenja, tudi pri kristjanih, ki odkrivajo, da ne gre zgolj za vprašanje vere. V tej razlagi najdejo razloge za utrditev svoje vere in delovanja ter tako predstavljajo osebno pričevanje življenja in uresničevanje specifično laiškega apostolskega poslanstva.

V naših dneh kriza družinskih vrednot in pojmovanja družine v ureditvi držav in v sredstvih posredovanja kulture, kot so tisk, televizija, internet, kino itd., zahtevajo prenovljeni napor, da bi zagotovili navzočnost družinskih vrednot v sredstvih obveščanja. Pomislimo, na primer, na izreden vpliv, ki ga imajo mediji pri izgubi družbenega čuta v presojanju zakonske nezvestobe (prešuštva), razporoke in tudi do zunajzakonskih skupnosti, prav tako do škodljive deformacije “vrednot” (anti-vrednot), ki jih pogosto predstavljajo kot normalne vrednote življenja. Prav tako je potrebno upoštevati, da v nekaterih primerih, kljub hvalevrednemu deležu dejavnih kristjanov, ki sodelujejo v sredstvih obveščanja, na primer nekateri programi in televizijske serije, ne samo da ne prispevajo k verskemu oblikovanju, marveč pospešujejo dezinformacijo in širjenje verske nevednosti. Čeprav ti dejavniki niso osnovni elementi uveljavitve neke kulture, njihov vpliv ni zanemarljiv, zato morajo biti vključeni med družbene dejavnike, ki jih je potrebno upoštevati v pastorali, ki jo oblikujejo realistična merila.

Za mnoge naše sodobnike, katerih osebnost je na nek način porušena z raznimi ideologijami, je zakonska zveza skoraj nekaj nepojemljivega. Stvarnost zakonske zveze za te osebe nima nobenega pomena. Kako naj pastorala Cerkve postane tudi za te ljudi odrešenjski dogodek? Na tem področju je politično in zakonodajno delovanje katoličanov, ki so odgovorni v teh okoljih, odločilnega pomena. Zakonodaje predstavljajo in določajo etično ravnanje ljudi zelo na široko. Glede tega je posebno pomembno opozoriti, da je potrebno prerasti skušnjavo neopredeljenosti na področju politike in zakonodaje ter vztrajati v tem, da damo javno pričevanje glede dostojanstva človeške osebe. Izenačevanje zunajzakonskih skupnosti z družino pomeni, kot je bilo rečeno, spremembo reda, ki je v skupni blagor družbe, in prinaša razvrednotenje zakona kot ustanove, utemeljene na zakonski zvezi. To je zlo za posameznika, družino in družbo. To, kar je “politična možnost” ter njen časovni razvoj, ne sme izničiti osnovnih načel resnice o človeški osebi. Te resnice morajo navdihovati ravnanja, konkretne pobude in programe za prihodnost. Koristno bi bilo znova postaviti pod vprašaj “dogmo” o nerazdružni povezanosti med demokracijo in etičnim relativizmom, na katerem je utemeljeno veliko število zakonskih predlogov, ki želijo izenačevati zunajzakonske skupnosti z družino.