Duhovna misel za 3. navadno nedeljo

Spreobrnjenje apostola Pavla

Jaz sem, ki učim ljudi učenosti in dajem majhnim jasnejše spoznanje, kakor ga morajo dati ljudje. Kogar jaz učim, ta bo hitro moder in velik bo njegov duhovni napredek. Gorje njim, ki radovedno izprašujejo ljudi po vseh mogočih rečeh, a jim je poti, kako se k meni pride, tako malo mar!     
            
Na poti v Damask je, namreč v začetku tridesetih let 1. stoletja, prišlo do odločilnega trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev. Tam se je zgodil preobrat, še več, padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj Pavel začel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na “izgubo” in “nesnago” (Flp 3, 7-8). O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in hkrati najbolj znan vir so Apostolska dela, izpod Lukovega peresa, ki o tem dogodku poročajo trikrat. Vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljene in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu v krstu spet odpre njegove oči, da zares vidi. Drugo vrsto virov o spreobrnjenju

predstavljajo pisma sv. Pavla. Sam ni nikoli v podrobnostih govoril o tem dogodku. Kljub temu večkrat namiguje na zelo pomembno dejstvo, da je tudi on priča Jezusovega vstajenja. Razodetje o tem je prejel od samega Jezusa, skupaj s poslanstvom za apostola. Najbolj jasno besedilo o tem najdemo v njegovih pripovedih o tem, kaj sestavlja središče odrešenjske zgodovine: Jezusova smrt in vstajenje ter prikazovanje pred pričami (1Kor 15).  Tako moramo videti, da se oba vira, Apostolska dela in pisma apostola Pavla, združujeta in ujemata: Vstali je govoril Pavlu, poklical ga je za Apostola, iz njega je napravil pravega apostola, pričevalca vstajenja, s posebnim naročilom, da oznanja evangelij poganom, grško-rimskemu svetu. Pavel pa je istočasno spoznal, da mora kljub neposrednosti svojega odnosa do Vstalega stopiti v občestvo Cerkve, da se mora dati krstiti in živeti v soglasju z drugimi apostoli. Spoznal je, da obstaja samo eno oznanjevanje Vstalega, ker je Kristus en sam.