Sveta znamenja, ki svetlijo čutenja

Zarja je žarela v večerno nebo, ko je Miha počasi, kakor previdno, stopal proti domovališču svojega strica Antona. Že mesec dni je domačin njihove družine. Povezan z njimi živi v stari kajži svojo zgodbo meniha in obzirno pazi, da bi jih ne vznemirjal v toku njihovega življenja. Pravzaprav je preveč pozoren, je pomislil Miha. Z njim bi radi delili več časa. On pa prihaja iz kajže, ki je le nekaj deset  metrov od njihove hiše, v njihov dom le enkrat na dan – v času obeda. Tista urica klepetanja, predvsem pa njegove bližine, se vedno tako dobro prileže. Mama mu je pred dnevi dejala: “Prej smo poobedovali v desetih minutah in potem hiteli od mize vsak v svoje obveznosti. Sedaj se zadržimo skupaj uro in več. Ob tem je zanimivo, da ničesar ne zamudimo,” je pripomnil oče. “In dobro nam je in več moči imam,” je dodala Ana. Pater Anton je rekel: “Človek ne živi samo od hrane za telo. Ko skupaj obedujemo, si nahranimo tudi svoje srce in potem smo v sebi krepkejši. Naša življenjska odpornost izvira iz notranjosti – iz moči srca in duha.”

Umolknili so in zrli v strica, odetega v posvečeno belino kute, on pa jim je podarjal iz svoje meniške zakladnice skrivnostno dobroto. “Toliko časa, kot traja maša ob oltarni mizi, toliko časa se prileže tudi druženje ob domači mizi,” je govoril. “Kaj vse se dogodi v dnevu, in če je ob mizi čas, potem vam lahko marsikaj povem in nisem več sama v tem, kar doživljam,” je rekla Ana. “Tudi vice, ki sem jih slišala?” je zanimalo Metko. “Tudi ti so zelo pomembni!” je potrdil prvošolko stric Anton. “Tako kot prinesemo v cerkev in izročimo na oltar tisto najbolj osebno, prav tako smo doma, ko se zberemo ob mizi z domačimi, resnični. Tudi, če si česar ne povemo, se v vsem zaznamo,” je dodala mama. In oče je pripomnil: “Če ni tako, potem hiša ni dom, ni domovališče, je le prebivališče. Hišo naredi v dom čas medsebojne pozornosti.”
“In v njej srčne in duhovne sočutnosti,” je rekel pater Anton in dodal: “Celo življenje je obred. In čas ob mizi – domači in oltarni, je še posebej posvečen za naše življenje.” “Ja, kdo pa je potem doma župnik?” vpraša Metka, ki ni razumela čisto vsega. “Kako pomembno vprašanje!” je bil navdušen stric Anton, Metka pa ponosna na svojo modrost. “Oče in mama sta svečenika svojega doma!” je razlagal. “Ko odmerjata čas za srčno in duhovno najprej sebi, postajata svetla in potem iz tega lažje delita nekaj svetlega in svetega svoji družini za njeno notranjo moč.” “Ne le krompir in solato?” je zopet zanimalo Metko. “Tako je! Ne le za tvoje telo, tudi za tvojo dušico,” je bil hudomušen stric. “Sedaj razumem!” je globoko zamišljeno vzdihnila Metka in pritegnila v pozornost. “Kaj ne razumeš?” “Razumem, zakaj je doma nad mizo križ in so svete podobe, prav tako kot nad oltarjem v cerkvi.”

Miha je prispel do kajže. Ob vratih je bilo majhno okence in ozrl se je skozenj. Anton je molil ob razpelu in Miha je videl, kar lahko vidiš le, če nimaš zamegljenega pogleda duha in srca – če ne zreš samo navzven in površno. Videl je, kako zajema njegov stric tam ob znamenju odrešenja, ves prevzet v Božje, globok mir – nekaj dobrega v svoje osebno resnično. In je razumel odkod blaga spokojnost, iz katere žari, ko prihaja in deli z njimi svoj čas. “Daš lahko le to, kar nosiš v sebi – nič več in nič manj. Zato je tako pomembno, kaj zajemaš v svojo resničnost,” je rekel Mihu, kakor mimogrede, v nekem pogovoru.