Teološka razmišljanja o zakramentu odpuščanja

Zajedavci in saboterji

Prvi zidovi so že postavljeni. Delo napreduje. Gre za ogromno množico ljudi, pridnih kot mravlje, ki hodijo sem in tja po gadbišču v urejenem in slavnostnem ritmu. Poslušni so svojim vidteljem. Vsak je na svojem mestu. Vsak prispeva svoj delež pravično, skrbno in vestno. Za barakami na delovišču pa so tudi kotički, kjer se zbirajo lenuhi. Lokajo vino, medtem ko se drugi potijo zanje in morajo še bolj garati. Za tistega, ki na gadbišču lenari, morajo delati vsi drugi.

Nekateri to izrabljajo in tovarišem pijejo kri. Delati morajo zanje. Nimajo vesti, ki bi jih pekla. Ti so prostovoljni odpadniki, odpadniki iz sebičnosti, so zajedavci na gadbišču. Tudi mi bi bili lahko zajedavci na božjem gadbišču, pri gradnji novega sveta, ki se je začel s Kristusovo veliko nočjo. Zajdavci smo, ko stopimo na stran, ko mislimo nase, si ne poiščemo dela, ne delamo. Zajedalci smo, ko se zabavamo, medtem ko se drugi trudijo, ko se ne predamo delu, ko hranimo moči in smo preveč preračunljivi, ko prekrižamo roke in nehamo delati. Ko prekrižamo roke, smo tisti zajedavci velikega božjega gadbišča, ki so skriti za barakmi gradbišča, medtem ko drugi trdo garajo za nas. Njihovo delo je čedalje bolj težko in naporno zaradi naše lenobe in sebičnosti.

Na božjem gradbišču pa niso le zajedavci, ampak tudi razdiralci, saboterji. Stroj zabeton se ustavi zato, ker ga delavec ni namazal. Tečaji so zamazani in veliko betona gre v izgubo. Ogrodje se zruši, ker ni bilo dovolj pritrjeno, in ves beton gre v izgubo. Kadar gre za zavestno malomarnost, so to prava in resnična dejanja sabotaže. Na božjem gadbišču so ta dejanja sabotaže pogosta. So grehi, skrite izdaje, osebne podlosti, ki zaustavijo delo vseh, izničijo ogromne napore ogromnega števila dobrih delavcev!

To je žalostno, vedar se na božjem gradbišču ta neprijetna dejanja pogosto dogajajo. So zločin proti trpljnju drugega. Zato se mora odgovarjati Bogu, zakaj upočasnjujejo ritem na gradbišču. Zamuda v zgodovino je zelo pomembna za božje kraljestvo! Božje kraljestvo je pogosto zaznamovalo odbodbje, ko so se na gradbišču zaposlili premnogi zajedavci in je bilo preveč razdiralcev!

Kristus je postavil veliko gradbišče. Njegova velika noč je plačala in razgrnila načrte, financirala in postavila prve temelje in začela zbirati ljudi za delo. Dostojevski je zapisal: “Življenje bi bilo raj, a tega ljudje ne vedo in nočejo vedeti.” Lepo je delati za Kristusa, ob Kristusu, z njegovo močjo. Lepo je biti njegov, to je edino pomembno veselje na zemlji. In vendar mnogi tega nočejo razumeti. In raj ostaja v načrtu. Predaleč je še, da bi prišel.

Raj pomeni spremembo miselnosti, vstop Kristusa v človeške možgane, rojstvo novega človeka, ki ga je Kristus načrtoval in odrešil. Vendar preveč sil nasprotuje temu načrtu ljubezni in pogosto smo tudi sami krivi za to.

Zakaj ne zadošča, da se spovemu Bogu?

Sprava z Bogom vsebuje spravo s Cerkvijo. Sprava s Cerkvijo je sama po sebi sprava z Bogom. Opuščanje Cerkve ni nič drugega kot odpuščanje bratov. Ko nam odpustijo bratje, nam odpusti Bog, kajti Bog  in bratje sta dve neločljivi resničnosti. Bog je hotel, da bi prišlo njegovo odpušačnje po odpuščanju bratov. Preveč smo namreč pripravljeni spodriniti brate. Bratje so kar prveč neprijetna resničnost. Bog pa je lahko preveč udobna resničnost, ker se nam izmika.

“Spovem se Bogu in ne Cerkvi,” prvijo nekateri “vzvišeni duhovi”. Neumnost! K Bogu se pride le po kamniti poti, ki se imenuje bratje. Še sreča, da je tako. Tako le spoznamo, če je v nas vzniknilo vsaj malo resnične ljubezni ali pa o njej samo sanjamo. Bog se je postavil v načrt bratov. Vzvišeno! Je pa tudi staršno, ker ne moremo več ljubiti Boga z neučlovečeno ljubeznijo. Če nam Cerkev odpusti, nam tudi Bog odpusti, ker se Bog poistoveti z brati. S tem je odrezana pot do vsakršnih iluzij. Če nam Cerkev odpusti, nam tudi Bog odpusti, kajti vsak greh je vedno v škodo bratom. Teža zla jih tišči k tlom, otežuje jim pot. Greh, četudi je skrit, onesnažuje Cerkev, prizadene brate.