Duhovna misel za 7. velikonočno nedeljo

Posvetitev Jezusovemu Srcu
Jezusov izredni poseg

Po zgledu naših prednikov Inocenca XII., Benedikta XIII., Klemena XIII., Pija VI., Pija VII. in Pija IX. smo si prizadevali, da bi sveto ohranili in bolj osvetlili najbolj preizkušeno obliko pobožnosti, ki je češčenje presvetega Srca Jezusovega. (…) Pred petindvajsetimi leti, ko se je bližalo praznovanje 200. obletnice, odkar je po Božjem posegu blažena Marjeta Marija Alacoque prejela poslanstvo za širjenje češčenja Božjega Srca, je dobil papež Pij IX. od vseh strani številna pisma laikov in škofov, naj posveti človeški rod svetemu Jezusovemu Srcu.« Apostol Janez, ki je stal pod Jezusovim križem na Kalvariji, je zrl izpolnitev Zaharijeve prerokbe: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli. Temelji češčenja Jezusovega Srca so v samem božjem razodetju.                                                                   
Cerkveni očetje so pisali o skrivnostnem rojstvu Cerkve iz Jezusovega prebodenega Srca na križu. V srednjem veku so mnogi svetniki bili globoki častilci presvetega Srca Jezusovega. Za razširjenje tega češčenja na vso Cerkev so bila odločilnega pomena Jezusova razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque. Na praznik Janeza Evangelista 1. 1673 je Marjeta imela prvo videnje Jezusa in njegovega Srca. Najbolj pomembno je njeno videnje iz 1. 1675, v osmini praznika sv. Rešnjega Telesa, ko je molila pred Najsvetejšim v tabernaklju. Jezus ji je odkril svoje Srce in spregovoril: »Glej Srce, ki je toliko ljubilo ljudi in ni ničesar opustilo, da se zanje izčrpa in použije, da jim dokaže svojo ljubezen. A namesto hvaležnosti prejemam od večine od njih le nehvaležnost zaradi nespoštljivosti in bogoskrunstev, hladnosti in prezira do mene v tem Zakramentu ljubezni. Še večje trpljenje pa mi povzročajo s takšnim obnašanjem prav meni posvečena srca  (člani duhovniškega in redovniškega stanu). Zato te prosim, naj se na prvi petek po osmini sv. Rešnjega Telesa obhaja poseben praznik v čast mojemu Srcu. Moji častilci se bodo tisti dan udeležili evharističnega slavja in zadoščevali za žalitve, ki sem jih deležen v času iz postavitve na oltarjih. Obljubim ti tudi, da se bo moje Srce razširilo in obilno razlilo tokove svoje božje ljubezni na vse, ki ga bodo častili in širili njegovo češčenje.« Sv. Marjeta, dovršeno upodobljena v velikem trpljenju po Srcu križanega Jezusa, je postala apostol češčenja, posvetitve in zadoščevanja njegovemu Božjemu Srcu. Nekaj časa je bil njen duhovni voditelj jezuit sv. Klavdij La Colombiere. Kot učiteljica novink je Marjeta v noviciatu 1. 1685 opravila prvo javno počastitev Jezusovega Božjega Srca in naslednje leto se ji je pridružila vsa samostanska družina. Po smrti p. Klavdija so v Lyonu izšli njegovi spisi, v katerih omenja tudi veliko Marjetino videnje, kar je NnoviN pobožnosti odprlo pot v Cerkev. Najprej se je širila v Franciji, nato pa v drugih deželah, toda janzenisti so ji zagrizeno nasprotovali. Papež Klemen XIII. je na prošnjo poljskih škofov 1. 1765 Poljski dovolil, da obhaja praznik presv. Srca Jezusovega. Papež Pij IX. je ta praznik razširil na vso Cerkev in je Marjeto Alacoque razglasil za blaženo (1. 1864), papež Benedikt XV. pa za svetnico (l. 1920).

Jezusovo razodetje sv. Marjeti ni dodalo nič novega katoliškemu nauku, pač pa je pomembno za njegov razvoj: za njegovo globlje dojemanje. Jezusovo Srce je namreč »tako rekoč povzetek celotne skrivnosti odrešenja.« Prikazanje Jezusovega Srca, prozornega kakor kristal in svetlejšega od sonca, odpira bolj na globoko in široko obzorje za dojemanje celotne skrivnosti odrešenja: od trenutka učlovečenja Božjega Sina pa do vrha gore Kalvarije. Odrešenje izvira iz nedoumljive ljubezni Boga, ki je tako ljubil človeštvo, da je dal svojega edinorojenega Sina za njegovo rešitev iz strahotnega suženjstva greha in Satana.