Duhovna misel za nedeljo Svete družine

Zakrament ponižnosti in veselja

Pokojni papež Pavel VI. je imenoval spoved zakrament ponižnosti in veselja. Zakrament ponižnosti. Ko se spovedujemo, moramo najprej priznati svojo bedo in reči iz dna srca: grešil sem! Biti moramo odkriti do sebe in do Boga. Odkritost je ponižnost. Ponižnost nas pripravi na odpuščanje, iz katerega se poraja veselje. Vendar pa odpuščanje ni le človekovo veselje; to je predvsem božje veselje. Kristus je rekel: “Prav tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevedesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.

Strašna nevednost

Glede zakramenta dopuščanja obstaja strašna nevednost. Pred nekaj leti je italijanska škofovska konderenca po Italiji opravila anketo o poznavanju tega zakramenta. Rezultati so porazni:
41% Italjanov izjavlja, da ta zakrament ni potreben;
35% jih je izrazilo dvom, če je res potreben;
20% jih je bilo zakramenu naklonjenih, vendar zaradi psiholoških motivov.
To pomeni, da v Italiji mnogi kristjani pomena zakramenta odpuščanja še niso dojeli. (Kaj pa pri nas?)

In tako je papež na zasedanju Mednarodnega sveta za katehezo (15. 8. 1983) dejal: “Če je na splošno kateheza za pripravo na prejem zakramentov potrebna, je še veliko bolj potrebna za pripravo na prejem zakramenta pokore, katerega občutljivi element, torej snov zakramenta, je sestavljen ravno iz spokornikovih dejanj.”

Sveti Tomaž pravi: “Snov zakramenta je sestavljena iz človekovih dejanj: bolečine, obtožbe, zadovoljstva, torej vsega, kar izhaja iz notranjega gibanja, ki ga Bog povzroča v človekovi notranjosti.”
Če je nepoznavanje zakramenta razširjeno, je razumljivo, da je zakrament ogrožen v temeljih. Če je zakrament mišljen kot čarobno zunanje dejanje, formalnost, ki ne presoja življenja, ki ne postavlja na preizkušnjo občutka odgovornosti za dejanja, tedaj nam grozi propad. Smo pred izpraznitvijo izrednega instrumenta za reštiev človeka.

Štirje papeževi poudarki o zakramentu opuščanja

Gre za štiri težave pri današnji spovedi. Papež jih takole predstavi:
1.  zmračitev vesti, zmanjšan občutek za greh;
2.  spačeno pojmovanje kesanja;
3.  zgrešeno pojmovanje odpuščanja;
4.  navada na zakamentalno prakso brez življenja.

Papež govori o “deviantni miselnosti glede učinkov zakramenta.” Takole pravi: “Zakramentu spovedi namreč preti nevarnost z ene strani zaradi zamračitve moralne in verske zvesti, zaradi oslabljenega čuta za greh, zaredi spačenega pojmovanja kesanja in zaradi šibkega teženja po zares pristnem krščanskem življenju; z druge strani je tu in tam razširjena miselnost, da je mogoče tudi kar redno doseči odpuščanje naravnost od Boga, ne da bi pristopili k zakramentu spravi, pa tudi rutinsko, le iz navade uresničevano prejemanje zakramenta, ii je včasih brez gorečnosti in duhovne spontanosti, kar izhaja morda iz zmotnega in zgrešenega gledanja na učinke zakramenta.