Zakaj ne zadošča, da se spovemu Bogu?
Pri pogostnosti prejemanja zakramenta odpuščanja gre morda bolj za psihološki kot duhovni preblem. Cilj, ki ga moramo doseči vsi, je ta, da “se z odpuščanjem ne igramo”. da zakrament resnično pomeni našo osebno spreobrnitev in daje vidne sadove (če niso vidni za nas, naj bodo vsaj za druge). Čas je, da sebi in mnogim bratom snamemo obvezo z oči: dokler nas zakrament ne bo premaknil vsaj za milimeter na poti našega življenja, smo pri skrunitivi zakramenta in ne “pri obhajanju Gospodovega usmiljenja”.
KAKO OPRAVIMO DOBRO IZPRAŠEVANJE VESTI
Zakrament, ki ni povezan z božjo besedo, je brez pomena. Za pripravo na prejem zakramenta odpuščanja Cerkev od nas zahteva, da si izprašamo svojo vest tako, da se soočimo z božjo besedo. Vse Kristusovo sporočilo je zaobjeto na dveh pomembnih straneh evangelija: v besedilu o blagrih in besedilu o ljubezni do Boga in bljižnjega. Predstavljamo učinkovit osnutek za prirpavo na zakrament odpuščanja.
Blagri (Mt 5, 1-10)
1. Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo”
Blagor tistemu, ki je ponižen, ki se zaveda svoje majhnosti, a zaupa v Boga. Blagor tistemu, ki se čuti povsem odvisnega od Boga. Blagor tistemu, ki sprejme božji načrt o sebi.
Sem ponižen? Ali zmedeno iščem spoštovanje drugih? Sem potrt, ko me spregledajo? Imam navado, da se delam žrtev? Želim biti v središču pozornosti pri stvareh, ki jih počnem? Veliko govorim o sebi in svojih stvareh? Ali svoj uspeh razkazujem drugim? Imam občutke manjvrednosti, ki zavirajo opravljanje mojih dolžnosti? Imam navado, da ponižujem druge? Ali koga zapostavljam? Sem ljubosumen na uspehe drugega? Izkoriščam božje zaklade, ali imam kak zaklad zakopan? Sem Bogu hvaležen zanje? Jih poznam in se Bogu zanje zahvaljujem?
2. “Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi”
Blagor tistemu, ki se zna zjokati nad lastnimi napakami. Blagor tistemu, ki zna jokati s tistim, ki joka. Blagor tistemu, ki je prizadet, trpi zaradi krivice in zla na tem svetu in se bori proti njima.
Se znam opravičiti za svoje napake? Imam moč, da prosim za odpuščanje, ko komu prizadenem trpljanje? Imam pogum za kritiko samega sebe, ko se zmotim ali sem slaboten? Sem kdaj prejel zakrament sprave brez kesanja? (Spoved brez kesanja je neveljavna).
Imam po regrehi navado, da se smilim sam sebi, namesto da bi se kesal in se znova pobral? Znam jokati s tistim, ki joka? Sem bil trdosrčen do kakšnega trpljenja? Sem zatiskal oči pred potrebo bratov?
MOLITEV V KAPELI PRIKAZOVANJ V FATIMI
12. maj 2010
Naša Gospa, mati vseh moških in žensk, tu sem kot sin, ki prihaja k tebi na obisk v družbi svojih mnogih bratov in sester. Kot naslednik apostola Petra, ki mu je bilo zaupano poslanstvo, da predseduje služenju ljubezni v Kristusovi Cerkvi in vse potrjuje v veri in upanju, želim predložiti pred tvoje brezmadežno srce radosti in upanja, pa tudi križe in trpljenje vsakogar od tvojih sinov in hčera, ki so tu zbrani v Irijski globeli ali nas spremljajo od daleč. Mati ljubezniva, ti poznaš vsakogar po imenu, z njegovim obrazom in njegovo zgodovino in imaš vse rada v svoji materinski ljubezni, ki izvira iz srca Boga Ljubezni. Vse zaupam in posvečujem tebi, sveta Marija, Božja in naša mati. Častitljivi Božji služabnik papež Janez Pavel II., ki te je trikrat obiskal tu v Fatimi in se ti zahvalil za »nevidno roko«, ki ga je obvarovala smrti v atentatu 13. maja na Trgu sv. Petra, skoraj pred 30 leti, je podaril Fatimskemu svetišču kroglo, ki ga je takrat hudo ranila in je zdaj položena v krono, ki krasi tvojo glavo Kraljice miru. Globoko nam je v tolažbo zavest, da ti nisi okronana samo s srebrom in zlatom našega veselja in upanja, temveč tudi z »izstrelkom« naših skrbi in trpljenja. Zahvaljujem se ti, ljubljena Mati, za molitve in žrtve, ki so jih fatimski pastirčki darovali za papeža, saj si jih ti vodila in navdihovala v svojih prikazovanjih. Zahvaljujem se tudi vsem drugim, ki vsak dan molijo za Petrovega naslednika in po njegovih namenih, da bi bil papež močan v veri, trden v upanju in goreč v ljubezni. Ljubljena mati nas vseh, tu, v tvojem svetišču v Fatimi ti izročam zlato rožo, ki sem jo prinesel iz Rima kot izraz papeževe hvaležnosti za čudovita dela, ki jih je Bog storil po tvojem posredovanju v srcih premnogih, ki prihajajo kot romarji v tvojo materinsko hišo. Prepričan sem, da nas fatimski pastirčki, blažena Frančišek in Jacinta ter Božja služabnica Lucija od Jezusa, spremljajo v tej uri naše ponižne prošnje in veselja.