Naj bo konec formalističnih spovedi
Ni dovolj, da se kesamo. V liturgični reformi zakramenta odpuščanja je Cerkev popravila svoj način izražanja. Razložila je, da je zakrament sestavljen iz štirih dejanj:
1. kesanja, prvega in bistvenega dejanja
2. spovedi, “da izpostavimo božjemu usmiljenju vse posamezne smrtne grehe”.
3. poprave ali zadoščenja
4. odveze.
Odveza je zadnja. Lahko bi celo rekli, da gre samo za krono vsega napora spreobrnjenja.
Ne zadošča, da se kesamo.
Ne zadošča povedati vse. Treba je popraviti.
Potem pride odpuščanje, torej odveza. Gre skoraj za vrnitev k nekdanji spokorniški praksi, ko greh ni bil nikoli prej odpuščen, dokler ni bil popravljen. Zanimivo je slišati, kako popravo vidi Cerkev: – v poravnavi storjene škode,
– v skrbi “za primerno zdravilo zoper bolezen”,
– v pokori, ki je potrebna kot “zdravilo proti grehu” ,
– in “da se na nek način prenovi življenje”.
Ko takole resno jemljemo popravo kot učinkovito zdravilo, ki naj bi bilo zdravilo za storjeni greh in nam spremeni življenje, smo pred sveliko novostjo zakramenta. Cerkev pravzaprav pravi, da je konec s cenjeno “skesanostjo”. Želi, da jo nadomesti “življenjski program”, pravo, resnično poboljšanje, torej konkretna dejanja spreobrnitve.
V apostolski spodbudi “O spravi in pokori” piše: “Dejanja zadoščevanja – ki bi morala dobiti večjo izrazitost glede vsega tistega, kar pomenijo, čeprav naj bi ohranila značaj preprostosti in ponižnosti – hočejo povedati nekaj dragocenih stvari: to so znamenje osebne obveznosti, ki jo je kristjan v zakramentu sprejel pred Bogom, da bo namreč začel novo življenje”. Miselnost Cerkve je nedvomno proti formalistični spovedi. Morda bo treba preučiti povsem nov način, kako bi praktično obhajali ta zakrament. Da bi na primer različna dejanja zakramenta razdvojili in jih preložili, dokler bi bilo potrebno.
Iz tega bi gotovo izšel bolj zahteven, vedar pravi zakrament. To mlade zelo zanima.
Naj bo konec z velikonočnim onečaščanjem!
Naj bo konec z lahkim odpuščanjem!
Če gre za zakrament spreobrnjenja, naj bo to zakrament, ki terja izjemno resnost. Ne moremo ga opraviti kar v eni sapi. Za to je potreben mir, razjasnjevanje, soočenje.
Velika Kristusova kateheza o zakramentu odpuščanja
Preidimo zdaj na najbolj ganljivo stran evangelija, kjer nam Kristus predstavi svojo osebno katehezo o zakramentu odpušačnja. To je prilika o izgubljenjem sinu in o izgubljeni ovci. Lahko bi jo imenovali najbolj spektakularna kateheza o zakramentu odpuščanja.
– Je prilika, ki morda prekaša vse Jezusove govore in povzema vse. Gre namreč naravnost na najbolj osrednjo temo vere, sicer zelo poglobljeno, vendar tudi preprosto: Bog je oče! Bog je nadvse ljubezniv oče do skesanega grešnika!
– To je vse zajemajoča prilika,
sinteza vse dogmatske teologije,
sinteza vse asketske teologije.
sinteza krščanske mistike.
Lahko bi rekli, da je tudi zgodovina odrešenja, drama človeka, ki se dvigne nad svojo bedo in gre proti Bogu. Je tako polna človeške topline, da bi lahko ganila tudi kamnito srece. To je prilika, ki jo lahko beremo samo na kolenih in okušamo vse njene podrobnosti. Vsaka podrobnost je retuša, ki olepša in izpopolni prejšnje podrobnosti.
– Je triptih, prilika, sestavljena iz treh delov:
– najprej je osrednje platno, ki bi se lahko imenovalo: “Kako je narejeno očetovo srce”.
– potem sta še dve stranski platni:
– izgubljena ovc
– in izgubljenja drahma.
To, česar ni na osrednjem platnu, je nakazano na stranskih. Skleniti moramo, da ne bomo nikoli šli k zakramentu odpuščanja, ne da bi vzeli v roke te strani evangelija.