Duhovna misel za Veliko noč

Iz Velikonočne Homilije Melitona iz Sarde, škofa

Predragi, treba je prav razumeti: skrvnost velike noči je vedno nova in stara, večna in časovna, minljiva in neminljiva, smrtna in nesmrtna. Stara je ta skrivnost po stari zavezi, nova po božji Besedi. Časovna zaradi prispodobe, večna zaradi milosti, minljiva zaradi žrtvovanja jagnjeta, neminljiva zaradi življenja Gospoda, smrtna zaradi njegovega pokopa, nesmrtna zaradi njegovega vstajenja od mrtvih.

Zaveza je starodavna, toda Beseda je nova, podoba mine, milost traja večno, minljivo je jegnje, neminljiv je Gospod, ki je bil žrtvovoan kot jagnje, a je vstal kot Bog. Bil je kot jagnje, peljano v zakol, kot nema ovca pred tistimi, ki jo strižejo, in ni odprl svojih ust. Prispodoba je minila, pomen je postal dejastvo: namesto jagnjeta Bog-človek, v človeku pa Kristus, ki vse obsega.

Zato je žrtvovanje jagnjeta, obhajanje velike noči in pismo zaveze imelo en sam cilj, Jezusa Kristusa. V stari zavezi je vse kazalo na Kristusa. V novi zavezi je vse povezano s Kristusom v še večji meri. Pismo je postalo Beseda, iz starega je nastalo novo. Zapoved je postala milost, podoba resničnost, jagnje Sin, ovca človek, človek pa Bog.

Gospod, čeprav Bog, je postal človek, ki je trpel za trpeče, bil je jetnik za jetnike, obseojen za krivce, pokopan za pokopane. Vstal je od mrtnih in mogočno vzkliknil: Kdo je, ki mi bo sodil? Naj se mi približa! Jaz sem osvobodil obsojenca, oživil mrtveca, obudil pokopanega. Jaz sem Kristus, ki sem premagal sovražnika, poteptal pekel, močnega zvezal in povzdignil človeka do nebes: jaz, ki sem Kristus.

Pridite torej vsa ljudstva, obtežena z grehom in dosegli boste pomilostitev. Jaz sem vaša oprostitev, jaz velika noč vašega odrešanja, jagnje, ki je bilo za vas darovano, jaz vaše očiščenje, vaše življenje, vstajenje, vaša luč in vaša reštiev, vaš kralj. Jaz vas ponesem v nebesa, jaz vas bom obudil in pokazal Očeta, jaz vs bom s svojo močjo povzdignil.


Velikonočni dogodek Jezusovega vstajenja je osrednja in edinstvena vsebina naše krščanske vere. Samo zato, ker je Jezus vstal od mrtvih in so ga njegovi učenci po težkih dvomih in prestrašenosti velikega petka večkrat doživeli kot tistega, ki živi, so našli izgubljeno vero, zbrali pogum in začeli to sporočilo oznanjati ter, končno, za to resnico tudi umirati.

Ob nezaslišanem velikonočnem sporočilu se marsikdo lahko sprašuje: ali je to mogoče? Pa vendar nam vstajenjsko upanje ni tuje. Vsakokrat ko verjamemo, da bo zadnjo besedo imela resnica in ne laž, pravičnost in ne krivica, verjamemo v vstajenje: verjamemo v dokončno zmago dobrega nad zlim in življenja nad smrtjo. To upanje dobi v veri v Jezusovo vstajenje svojo najvišjo potrditev.

Čas, v katerem živimo, marsikoga navdaja s skrbjo in negotovostjo. Mnogi se tudi sprašujejo, kaj je sploh še res in prav in kaj ni. Ali je spričo številnih nasprotnih primerov, o katerih nam poročajo od vsepovsod, še vredno pristajati na tradicionalne krščanske in občečloveške vrednote poštenja, pravičnosti, zvestobe, družinskega življenja, resnicoljubnosti, solidarnosti, nesebičnosti in dejavne ljubezni?

V ta čas skrbi in dvomov prihaja praznik Velike noči. Vsem vernim in vsem ljudem dobre volje, ki vam ni vseeno, kam gremo, želim, da bi nas tudi letošnje velikonočno praznovanje utrdilo v naši pripadnosti tistim temeljnim vrednotam, ki so nas ohranile do današnjega dne. Prestrašenim apostolom je velikonočno doživetje vstalega Gospoda vrnilo pogum in vero v zmago Božjega kraljestva pravičnosti in ljubezni. Zato želim še posebej tistim, ki doživljate življenjske preizkušnje, globoko velikonočno tolažbo in povrnjeno zaupanje v smisel poštenega in pogumnega življenja. Želim vam blagoslovljene in vedre velikonočne praznike.                            nadškof Anton Stres