IZKRIVLJENOST GLEDE ODPUŠČANJA

Cerkveni dokument pravi: “Tu in tam je razširjena miselnost, da je mogoče redno doseči odpuščanje naravnost od Boga, ne da bi pristopili k zakramentu sprave.”

Soočiti se neposredno z Bogom! To je duševna izkrivljenost mnogih ljudi. Le da na to Jezus Kristus ne gleda tako. Zato je dal Cerkvi poseben dar tega zakramenta.

Seveda obstajajo za odpuščanje grehov še druge poti. Cerkev nas to uči že od prvih časov. To je vse tisto, kar v nas krepi ljubezen. Sveti Avguštin za grehe, “ki ne vodijo v smrt”, našteva naslednje možnosti: molitev, post, miloščina, odpuščanje bratov. A če je Jezus Kristus postavil zakrament, ki je nalašč za odpuščanje grehov, so za to že morali biti upravičeni razlogi.

Papež Janez Pavel II. pravi: “Bilo bi torej nesmiselno in vrh tega predrzno, če bi hoteli samovoljno iti mimo sredstev milosti in zveličanja, ki jih je Gospod postavil, ter bi v kakšnem posebnem primeru hoteli doseči odpuščanje, ne meneč se za zakrament, ki ga je Kristus postavil prav za odpuščanje.

Morda so vzroki, zaradi katerih je Kristus naložil Cerkvi odpuščanje grehov, najverjetneje tile:
1. Kako bi lahko dal Jezus zagotovilo za odpuščanje grehov drugače, če se ne bi zatekel k človeškim sredstvom, k Cerkvi? Potrebujemo gotovost. Slišati moramo besede odpuščanja, da jih čutimo tudi v srcu. Pogosto čutimo potrebo, da bi se z rokami dotaknili odpuščanja, da bi imeli v sebi mir. “Pojdi, jaz ti odpuščam in ne greši več.” Ne zanima nas človekovo odpuščanje, potrebujemo Kristusovo.
2. Vendar ne odpušča duhovnik, pač pa Kristus. “Le kdo more odpustiti grehe, če ne sam Bog?” Ko Kristus izroča apostolom moč odpuščati grehe, pravi: “Kot je Oče mene poslal, tako jaz vas pošiljam…” Duhovnik je Kristusov odposlanec. Duhovnik govori Kristusove besede, odpuščanje daje Kristus.
3. Še en vzrok je, zaradi katerega je Kristus postavil posrednika za odpuščanje. Vsak greh je izdaja Božje ljubezni, prizadene pa tudi druge. V Cerkvi smo eno samo telo, smo “udje skupaj z drugimi”, uči Pavel. Ko eden greši, prizadene celo telo Cerkve. Zato je prav, da za Božje odpuščanje prosimo za odpuščanje vso Cerkev, ki jo zastopa duhovnik.

Da je težko razumeti zakrament odpuščanja, potrjuje dejstvo, da pozabljamo, da spovedi ni postavil človek, ampak Kristus. Zakrament je osebno dejanje Kristusa Odrešenika. Le Bog lahko odpušča naše grehe.

VTISNITI KRIŽ V SVOJE TELO

Redkokdaj naredimo znamenje križa v zbranosti. Malokrat ga naredimo v globoki zavesti, kakšen pomen in smisel ima znamenje križa v našem življenju. Besede: “V imenu Očeta in Sina in …” izgovarjamo površno in raztreseno. Poskušajmo v bodoče svoje telo zavestno zaznamovati s križem – z znamenjem odrešenja, ljubezni. Znamenje križa vtisnimo v svojo notranjost. S trojnim imenom tako zaznamujemo svoje telo, svoje življenje.

Bog Oče. Njemu pripada najvišje in najplemenitejše. Čelo. Tu je mesto za Očeta. Njemu izročamo ves svoj um, da bi bili vedno v službi Njemu.

Sin. Od Očeta vodi navpična linija navzdol do mojega središča, kamor pokažemo, kadar rečemo “jaz”. Ta linija kaže na sestop Sina od Očeta med nas ljudi, na učlovečenje, dejanje neizmerne Božje ljubezni. Oče je poslal Sina, da je prebival sredi med nami, vzel nase vse naše stiske, trpel in umrl za nas, da bi nas osvobodil sužnosti greha in smrti ter tretji dan vstal od mrtvih.

Sveti Duh. On uresničuje Kristusovo navzočnost po vsem svetu, v človeških srcih, združuje ljudi v svoji ljubezni. Po Duhu deluje Kristus povsod in se učlovečuje v ljudeh. Širina ramen pomeni prostranost sveta, kjer deluje Sveti Duh. On je tisti, ki vse povezuje, on povezuje in zedinja tudi mene samega s samim seboj, z drugimi in s troedinim Bogom. Troedinemu Bogu izročamo sebe, vse človeštvo in ves svet. Širina nesebične ljubezni je v usmiljenju, odpuščanju, sprejemanju in podarjanju. To je sedaj naša naloga.

S križem zarišemo dve liniji: eno od zgoraj navzdol in drugo z leve na desno. Zajeti smo v triosebno ljubezen:
– v ljubezen Boga Očeta, ki me kliče po imenu v bivanje;
– v ljubezen Sina, ki se spušča k meni, se učlovečuje v meni in želi postati moje središče;
– v ljubezen Svetega Duha, ki vame vliva vso Božjo ljubezen, ki me na široko odpira svetu in vsem ljudem.

Naj znamenje križa v nas deluje!