Mir duše

Aba Pambo je vprašal aba Antona: “Kaj naj storim?” Starec je odvrnil: “Ne zanašaj se na svojo pravičnost in ne kesaj se zaradi tega, kar je minilo, temveč postani gospodar svojega jezika in trebuha.” (Anton 6)

Anton nam tu kaže zelo stvarno pot, da bi se naše bivanje dobro izteklo. Po eni strani se ne smemo zanašati na svojo pravičnost, niti na svojo pobožnost ali askezo. Ne moremo postati pravični sami. Smo to, kar smo. In upoštevati moramo dejstvo, da so mnogi naši vidiki še skriti, da imamo senčne strani, ki se jih ne zavedamo; toda ne smemo stalno misliti nase in opazovati, na kateri točki svoje notranje poti se nahajamo. Ko potujemo po svoji poti, se ne imejmo za boljše od drugih. Anton je stvaren. V njem ni neke vzvišenosti določenih gurujev, ki trdijo, da so že popolnoma utopljeni v Boga in napolnjeni z Gospodovim Duhom.

Z druge strani nam Anton pokaže dober način, kako ravnati s svojimi napakami in neuspehi. Pogosto se namreč jezimo nad svojimi napakami. Trpinčimo se z občutki krivde in se grajamo, ker smo nepoboljšljivi grešniki in nič ne napredujemo. Anton pa ima takšno zaupanje v Božje usmiljenje, da nikoli ne razmišlja o tem, kar je minilo. Ničesar si ne očita. Vse daruje Gospodu. To zadostuje. Tudi danes je za nas to dober način, kako ravnati v soočenju s svojimi grehi. Preprosto jih moramo izročiti v Gospodove roke. On nam odpušča. In če nam Bog odpušča, naj bi tudi mi odpustili samim sebi.

Anton nam tudi pokaže, kako naj ravnamo s tem, kar nas je ranilo. Stvar moramo pogledati in jo darovati Bogu, potem pa jo pustiti za seboj. Ni nam treba nenehno premlevati vsega, kakor danes počnejo mnogi, ki hodijo od ene do druge terapije. Dovolj je, da se stvari zavedamo, potem pa dovolimo, da postane preteklost. Bog mi danes podarja svojega Duha, da me okrepi za sedanji trenutek. Ni se mi treba posvečati odplačevanju preteklega dolga. Dovolj je, da se posvetim bolečini, ki jo imam v tem trenutku svojega življenja. Moram se je zavedati, jo pogledati, potem pa jo izročiti v Gospodove roke.

GREH – ZGREŠENA POT K SREČI

Kateri greh je greh vseh grehov? Že pred sv. Avguštinom je veljalo, da je prvi greh napuh. Sv. Avguštin v delu O božji državi pravi, da dve različni ljubezni gradita dve različni državi: ljubezen do boga gradi pozabo sebe, ljubezen do sebe pa sovraštvo do Boga. Sta le dve možnosti: da postavimo v središče Boga ali pa sebe. Napuh je prav to, da sem v središču sam. Jaz, jaz, jaz,… Vedno vse stvari zvedem nase, ne na Boga. Napuh je pravzaprav sebičnost. Ko se v napuhu, zagledanosti vase postavljamo v središče, je to zelo prefinjen način delovanja, ki nas razčlovečuje, odtujuje od nas samih. Je zelo pretanjeno, a resnično malikovanje.