Duhovna misel za 10. navadno nedeljo

Budni bodite,  stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni!  Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.

Razmišljanja o Frančiškovem odnosu do prostega časa

Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem času, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, častimo, molimo, služimo poveličujmo in se zahvaljujmo večnemu Bogu. (Sv. Frančišek)

Marsikakšen čas je omenjen v Svetem pismu, le prosti čas ni. Preberimo Pridigarja, ko opisuje s čim vsem bo zapolnjeno življenje. “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju. Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru” (Prd 3,1-8). Prosti čas ni omenjen.

Česa naj bi bili prosti v življenju? Saj je vendar toliko ljudi in stvari, ki jih v življenju ne moremo biti “prosti”. Za začetek samih sebe, bližnjih, življenja, nekaterih vprašanj (od kod sem, kdo sem, zakaj sem, kam grem?). In še bi našel. Obstaja tudi nevarnost, da z umikanjem v t.i. prosti čas, ko sem prost vsega in vseh, preprosto postajam sam. Vedno manj moči imam, da bi se z vsem, kar me sicer obdaja, srečal, odgovorno in uspešno uresničil svoje dolžnosti, se spraševal, kaj lahko naj še storim. Počasi začnem vse imeti za nepotrebno, prenaporno ali nevarno.

Danes je prosti čas zapolnila industrija prostega časa. Naroča, kaj je treba početi in kam je treba iti, da ima čas res lahko ime prost. Tudi kristjan se znajde v paradoksni situaciji, ko se mu zdi npr. zapoved praznovanja, naj se sreča s svojim Bogom, pretežka, rad pa gre, ali pa bi šel, vsepovsod kamor mu naroča model obnašanja v prostem času. Žal je tako, da mora človek nekoga ubogati/mu pripadati in bo ubogal, naj želi ali ne. Zato je pomembno, komu podari svojo pripadnost, svoj čas. Tudi sicer je prsti čas pojmovan kot funkcija dela, oz., še bolj funkcionalnosti. Človek ga dobi, da bi potem lahko zopet delal.        (se nadaljuje)