V mesecu Srca Jezusovega, v mesecu sklepanja leta duhovništva in evharističnega kongresa, je prav, da poživimo zavedanje o samem središču evangeljskega sporočila – o izgubljeni in najdeni ovci.

Prilika nagovarja bolj pravične kot grešnike. Jezus govori o spreobrnjenju, a ne grešnika k pravičnosti, ampak pravičnega k usmiljenju. Od lastne pravičnosti, ki obsoja, smo povabljeni k veselju Očeta, ki opravičuje. Očetovo srce se namreč povsem obrača za izgubljenim sinom. Njegova bolečina ob izgubi enega pokaže vsem ostalim vrednost vsakega izmed nas. Duhovnost posvetitve Srcu Jezusovemu, ki ima v središču zadoščevanje za greh, ki je žalitev, Božje ljubezni, ni usmerjena v tolaženje Boga, ki človeške tolažbe ne potrebuje, ampak v “najdenje” grešnika, ki se je izgubil. Očeta ne boli toliko “udarec”, ki ga je prejel, kot bolečina ob izgubi ljubljenega otroka, od katerega je “prejel” udarec. Pri sv. maši je ta Očetova ljubezen za nas vedno znova posedanjena.

Znajdemo se v doživljanju:
– da nas Jezus pozna osebno in najgloblje – bolj kot se poznamo sami,       
– da nas ljubi do konca – za vsakega gre na križ,                   
– da nam usmiljeno odpušča in nas sprejema v svojo ljubezen, ki nas vključi v ljubezen Svete Trojice.                               
V tem spoznavamo resnični smisel svojega življenja in življenja vseh drugih – tudi grešnikov, ki jih je treba privesti h Kristusu – zaradi ljubezni. Naš edini smisel je ljubiti Boga in v njem sočloveka. To prebuja v nas pravo usmiljenje, tudi do vsakega grešnika. Zato je božji služabnik Janez Pavel II. poudarjal: Ljubezen Jezusovega Srca je in ostane nepremagljiva moč. Duhovnost češčenja Jezusovega Srca nas nagiba k daritvi “do konca”: to pa pomeni, da ne želimo nič, prav nič zadržati zase !!! To je nevrjetna avantura pristne uresničitve človeka – takšen zgled je močnejša govorica svetu kot vsa, še tako upravičena kritika potrošništva z uživanjem, igralništvom, grabljenjem bogastva, kopičenjem moči in oblasti… Z obsojanjem drugim ne bomo pomagali rešiti situacije.

V tem mesecu prosimo za zorenje v dojemanju, da je vse najprej izraz Božje ljubezni: življenje lahko in zato tudi naj postane ena sama kontemplacija Božje ljubezni, ki se razodeva v vseh stvareh. V vsem najprej odkrijmo ljubečega Boga, ki se nas želi dotakniti in izraziti, da nas ljubi. Vse stvari, ljudi, dogodke… prav vse, tudi križ in trpljenje, lahko Bog uporabi, da nam je blizu.