Če ne postanete kakor otroci ne pridete v nebeško kraljestvo

Razmišljanja o Frančiškovem odnosu do prostega časa.

Prosti čas dojemamo najprej kot vrednoto, ki se zdi človeku kot neosvojeno področje. Ta pojem in pojav kot ga poznamo danes, izvira iz razsvetljenstva in je prva reakcija na industrializacijo, se pravi na vedno manj prostega časa. V današnji dobi pa je vedno bolj kategorija kulture in dostojnega življenja. (Za kristjana socialna kategorija in vprašanje pravičnosti.)

Prosti čas je čas svobode. To ni čas, ko človek nima kaj početi ali lahko počne karkoli, ampak je čas največje zadolžitve. Kajti najvišja oblika prostosti je ta, da sprejmem zadolžitve, ki mi jih nalagata svoboda in zvestoba.

Srce prostega časa, se pravi prostosti, je zgled. Ker mladi v času največje prostosti ne vidijo zgleda prostosti, ampak samo prostost, ki je še prazna, se dogaja, da je dobro učenje in vzgojni uspeh nekakšen pogojni refleks. Tudi pogoste počitnice in po drugi strani natrpani urniku vodijo v smeri “fachidiotizma”. Ne prevzema svoje družbene vloge, ampak postaja tudi na svojem,strokovnem področju moralno indiferenten in siten. Verjetno bo slabo prenašal svojo prostost in ne bo opazil njene dobrega vpliva pri drugih. Zelo težko bo videl smisel svojega dela in bo prvi, ki bo podpisal dekret, da je treba proizvodnjo racionalizirati in ji podrediti vse, tudi svoje življenje.

Kaj nam torej ostane ob tem prostem času? Saj nam že misel na to, da bo prostega časa nekoč tudi konec, lahko zagreni še tako lep prosti čas. Mogoče bi se bilo še najboljše ozreti na Boga, kako se je on obnašal, ko je imel “prosti čas”. “Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal” (1Mz 2,3). Čeprav Bog nima, odkar je ustvaril človeka, prostega časa, si je vendar določil dan, ko je počival. Ob tem počitku se znajdemo pri posvetitvi, ki nas uvaja v liturgično razsežnost. Ne gre samo za prosti čas, ampak še za nekaj več, za praznik Gre za blagoslov in posvetitev vsega nadaljnjega dela, ki ga bo v svetu opravil človek. Praznik je za človeka vedno prilika, da odkrije svoje darove in priložnost, za ustvarjalnost. Ustvarjalnost ni samo stvar človekovega dela ampak tudi počitka. Oblikovanje občestva je bistveno povezano s praznikom in prostostjo. (Ko je Bog naročil Faraonu, naj izpusti Izraelce, je naročil, naj gredo darovat Gospodu (prim. 2Mz 5,3).) Praznik je priložnost za veselje, dan za domišljijo ter sanjanje. Toda praznik tudi postavlja praznujočega na trdna tla, saj mu postavlja vprašanja o njegovem upanju, idealih in zvestobi zastavljenim ciljem.                                                                (se nadaljuje)