Duhovna misel za 14. navadno nedeljo

KRATKA KATEHEZA O ZAKRAMENTU ODPUŠČANJA

Pogosto po končani intenzivni pripravi mladih na zakrament sprave opozorimo, da je treba potegniti črto, narediti povzetek in se tudi soočiti z nekaterimi konkretnimi stiskami, ki jih čuti človek, ko se približa spoved, ter jih razjasniti ali razložiti. Tako smo uvedli tole navado: po neposrednem soočenju z božjo besedo je treba organizirati nekakšno okroglo mizo, kjer lahko mlad človek predstavi svoja osebna vprašanja o tem zakramentu. Razjasniti je treba tudi težave, ki zanj pogosto niso preproste. Tu je nekaj pogostih vprašanj.

Katera je glavna skrb, ki bi jo moral imeti, o prideš k spovedi?
Najpomembnejše je, da razumeš, da je ta zakrament dejanje vere v Kristusovi zdravilni moči. Ne smeš se opirati na osebo duhovnika; v nem moraš prepoznati Kristusa. Dobro pa moraš vedeti, da je dejanje, ki ga opravljaš, zadoščenje ljubezni. Ko zares ljubimo, nas zadeve nič več ne stanejo.

Zakramenta se še vedno malce bojim. Kaj naj storim?
Ukrepaj! V roke vzemi Kristusovo katehezo o zakramentu odpuščanja. Te je pred očetom, ki hiti sinu grešniku naproti, ga objame, poljublja, joka od veselja, še vedno strah poklekniti in prositi odpuščanja?

V sebi čutim glas svoje sabosti, ki mi pravi: zaman, saj bo spet vse po starem. Kako naj ravnam?
Ukrepaj odločno! Ni povsem res, da bo “vse po starem”. Če vredno prejmeš zakrament, bo v tebi Kristusova življeska moč, ki deluje, podpira, hrabri in tolaži. Zakrament, ki smo ga redno prejeli, zapusti znamenje. Ne gre za zameh s čudežno paličico, vseeno pa gre za skrivnostno božjo moč, ki bo vzniknila v tebi ob pravem času. Sodeluješ, če odigraš svojo vlogo.