Zakrament ponižnosti in veselja

Bernanos je zapisal: “Mnogi se nikoli ne spustijo v globino samega sebe, v iskreno globino. Živijo le na površju. Včasih kdo umre, ne da bi sploh kdaj raziskoval samega sebe. Njegova duša je, kot bi bila spravljena, skrbno zganjena na štiri dele kot dragoceno blago, ki so ga razjedli molji, ker se je premalo rabilo.”

Zavedati se moramo, da se nekateri kristjani ne spostijo v globino svoje zavesti niti pri spovedi. Tako ne doživijo resnični izkušnje zakramenta. Zakrament odpuščanja ne bo nikoli postal zakrament veselja, dokler bomo površni.

Obstaja barometer za naša dejanja, to je vaša vest. “Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče.” Papež jo takole piše:
– najintimnejši človekov jaz,
– njegovo notranje oko,
– vidna dejavnost Svetega Duha,    
– sveti kraj, kjer Bog razkriva človeku svojo pravo dobroto.
Zdaj pa je to človekovo svetišče ogroženo. In tu je papežev klic k previdnosti: “Ali današnjemu človeku ne grozi nevarnost, da mu v življenju mrkne vest.” Papež govori o “anesteziji” vesti in nadaljuje: “Ob krčih, ki jim je podvržena kultura našega časa, prepogosto napadajo, postavljajo na preizkušnjo, prevračajo in zamračujejo to notranje svetišče, najbolj notranji jaz človeka: njegovo vest.”
 In še pojasnjuje: “Hkrati z vestjo se zatemni tudi čut za Boga; če pa je enkrat izgubjena ta odločina točka, ki se nanjo človek v svoji notranjosti ozira, teda jčut za greh izgine.”