RAZUMETI KRISTUSOVO LJUBEZEN     
 
Kar je prepričljivo in olajša spoved grehov, je to, da imamo jasno pred očmi Kristusovo dobroto do grešnika. Dokler ne bomo razmišljali o Kristusovi ljubezni do grešnika, bo spoved vedno trd oreh v našem življenju.

Jezus išče grešnike. Celo izjavlja, da je zato prišel na svet: “Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” To je motivacija Jezusovega življenja.

Jezus se predstavlja kot prijatelj grešnikov. Ljubezniv in tenkočuten je do njih. To, nad čimer so se zgražali farizeji, je bilo, da je celo jedel z njimi. Iz evangelija ni nikjer razvidno, da bi bilo grešniku neprijetno, ko je srečal Jezusa.

Jezus se obnaša do grešnika z vso ljubeznijo, vendar ni nežen z grehom. Je nasprotnik greha. V njegovem življenju ni madeža greha in grešnik pred njim čuti potrebo po spremembi. Jezus je prijatelj grešnikov, a ne greha. Prijatelj zato, da bi jih osvobodil greha.

Jezus se nikoli ne razburi nad grešnikom. On odpušča grešniku in uči, da je odpuščanje največje božje veselje. “Prav tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi farizeji, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. Odpuščanje je božje praznovanje.

Jezus nikoli ne odpušča množično, vedno le posamezniku. V evangeliju nikoli ne najdemo odlomka o skupinskem odpuščanju, ampak je odpuščanje vedno osebno. Vedno je osebno dejanje Boga, ki se obrne k posamezniku!

Jezus se upira samo lažnivosti! Prvo naznanilo kraljestva je: “Kraljestvo je blizu, spreobrnite se! In verujte evangeliju.” To pravi vsem. Vsi smo grešniki.

Jezus, ki je usmiljen do grešnika, ima tako odločne zahteve glede zla, da se zdi, kot bi zahteval nekaj nemogočega.

“Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.”

Jezus odločno poudari, da je pot spreobrnjenja težka. “Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.” Toda Jezus razkrije skrivnost, da bi to dosegli. “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam: kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.” In razlaga “pridite k meni” tako, da poudari, da je vredno verovati vanj, vanj zaupati in se nanj nasloniti. “Vse je mogoče tistemu, ki veruje.” Ogorčenemu Petru, ki ga je vprašal: “Kdo se torej more rešiti?”, Jezus odgovori: “Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.”

Jezus je poudaril, da ima moč odpuščati grehe. Trdil je, da je bila ta moč priznana, čeprav je bila nekaj nezaslišanega za teologe tistega časa: “… da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,” reče tedaj hromemu: “Vstani, vzemi posteljo in pojdi domov!”

Napravi čudež, izziv, veličasten dogodek. Zdi se kot prizor iz filma: razkrita streha, štirje prijatelji, ki po vrvi spuščajo bolnika, javni izziv, v trenutku ozdravljenje. Jezus ravna na spektakularen način. Želi pokazati svojo moč, želi odpreti oči dvanajsterim o daru, ki ga hrani za človeka, o daru odpuščanja grehov. Jezus je svečano izkazal to moč vpričo vseh in prenesel to oblast na Cerkev. V predaji vse oblasti Cerkvi je že zajeto odpuščanje grehov. V krščevanju v imenu Očeta ni samo krst (krstiti pomeni umivati), v njem so tudi drugi zakramenti. Vsi so namreč očiščevanje po milosti Očeta, Sina in Svetega Duha. Na poseben način sta to sprava in odpuščanje.

IZ EVANGELIJA ZA MOJE ŽIVLJENJE
Ko se Jezus v molitvi spremeni, se mu prikažeta Mojzes in Elija. Mojzes je podoba zakonodajalca in osvoboditelja. Če se v molitvi vraščamo v Boga, se naše življenje uredi, sami počnemo tisto, kar želi od nas Bog in ponotranjimo Božjo zapoved. In s tem se osvobodimo tistega, kar nas zasužnjuje, kar od nas zahteva vrhunske dosežke, kar nas preveč obremenjuje in sili, naj delamo več, kakor je potrebno, in to samo zato, da bi imeli, imeli… Če nas Bog v molitvi spremeni od znotraj, bomo sami od sebe izpolnjevali Njegovo voljo.

Elija je podoba preroka. Je največji prerok Stare zaveze, človek kot ogenj. Kaže nam, da imamo tudi mi preroški poklic. Če smo se v molitvi odprli za Boga, bomo tudi odkrili, za kakšno poslanstvo nas je Bog izbral. Vsakdo lahko v tem svetu predstavi delček Boga, ki lahko postane viden le po njem. Prepoznati bi morali svojo osebno poklicanost, svoje poslanstvo, da bi lahko zaživeli pristno. Razmisliti moramo, kaj je vodilna misel našega življenja. Zakaj sleherno jutro vstanemo tako zgodaj, zakaj jemljemo v zakup vse tegobe, ki jih življenje prinaša s seboj? Kaj želimo posredovati ljudem ob slehernem srečanju? Kaj je najgloblja motivacija našega življenja, kaj želimo zapustiti ljudem kot zadnjo besedo, kot svojo oporoko?

Kljub Jezusovemu poveličanju so učenci zaspali. To je za nas tolažilno. Izkusimo Božjo bližino, a že malo zatem se nas ne dotakne več. Živimo, kot bi Boga ne bilo.

Ko so se učenci zbudili in so videli stati Mojzesa in Elijo v njuni bleščeči podobi ob Jezusu, bi Peter najraje ustavil sliko. Zdaj ga Božja bližina tako navduši, da bi rad takoj zgradil tri šotore. Včasih tudi mi nenadoma začutimo Božjo ljubezen. To izkušnjo bi radi trdno zasidrali v svoje življenje. Jezusu obljubljamo, da bomo odslej živeli drugače, da bomo z vsem svojim življenjem odgovorili na njegovo veličastno ljubezen. Toda že v naslednjem trenutku ne vemo o tem nič več, ali pa nas kot učence postane strah. Tako je, kakor da ne bi bili nikoli izkusili Boga. Izkušnja Božje bližine in oddaljenosti sta tesno skupaj.

Iz srede oblaka se zasliši: “To je moj Sin, …, njega poslušajte!” Dovolimo Božji besedi pasti v naše srce, da bi jo slišali na novo, in sicer tako, da bi lahko od tega živeli. Če se nas beseda dotakne, lahko v nas ustvari globok mir. Božja beseda nas mora spremeniti.

Poskusite ves dan živeti z besedami: “Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči.” Ima Božja beseda moč, da razžene meglo našega vsakdana in povzroči, da zasije svetloba z gore Tabor?