Duhovna misel za 27. navadno nedeljo

Nauči nas moliti

Molitev je nekaj svojskega. Vemo, da bi morali moliti, vendar nismo prepričani, kako naj se tega lotimo. Je molitev res vsakdanji pogovor z Jezusom? Ali je bolje, če se držimo ustaljenih obrazcev, ob katerih smo odraščali? Je molitev nekaj, kar počnemo povsem sami, si izmišljujemo besedilo in ubesedimo vse svoje potrebe v upanju, da se nam bo “nekdo tam od zgoraj” naklonjeno nasmehnil? Ali pa je vse odvisno od Boga – naj torej preprosto globoko dihamo in poskusimo umiriti misli, medtem ko smo zazrti v križ? Je bolje zmoliti vse zdravamarije na rožnem vencu ali naj raje premišljujemo o posamezni desetki, čakajoč na novo razodetje sleherne skrivnosti, o kateri premišljujemo.

Molitev vir modrosti in spoznanja

Apostol Pavel je z veseljem molil. Kološanom je rekel, naj vztrajajo v molitvi. Tesaloničanom je naročil, naj neprenehoma molijo. Efežanom je rekel, naj ob vsaki priložnosti molijo v duhu. Te goreče spodbude nam povedo, koliko je Pavel cenil molitev ne le zase, ampak za vse. Če preberemo Pavlove besede o molitvi, ugotovimo, da je bila zanj eden izmed najboljših načinov, s katerim lahko spoznamo božje skrivnosti, pa tudi skrivnosti, ki obdajajo naše življenje. Apostol Pavel je molil, da bi se Kološani “izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti“. Pavel je pričakoval, da se bo modrost, ki jo prejmemo med molitvijo prelila v naše vsakdanje življenje in postala gonilna sila v nas; moč, ki nas bo spodbudila, da bomo živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč. Po Pavlovem mnenju bomo le tako obrodili sad za Gospoda in bomo prejeli njegovo moč.

Razodetje prinaša duhovno moč

Po Pavlovem mnenju molitev deluje na dva načina, ki sta med seboj tesno povezana. Po eni strani nas molitev odpre božji milosti, ki nam pomaga gledati na življenje skozi njegove oči. Zato je Pavel molil, da bi Bog Efežanom dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca. Zavedal se je, da je razsvetljenje njihovih src bistvenega pomena, če hočejo spoznati pravo pot življenja. Po drugi strani je Pavel vedel, da samo razodetje ni dovolj. Zavedal se je, da ima milost, ki smo je deležni pri molitvi, nebeško moč, da nam pomaga živeti tako, kakor Jezus pričakuje od nas. “Nič ne skrbite”, je rekel Filipljanom, “ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” Apostol Pavel jim je zagotovil, da bo: “On, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do Kristusa Jezusa.” Samo ostati so morali v stiku z njim, da bi lahko prejeli milost, ki je nujno potrebna za izpolnitev njegovih načrtov v njihovem življenju. Molitev ni zadnje pribežališče. Ni nekaj, kar naredimo, ko smo prebrali vse knjige o samopomoči, ko smo obiskali vse specialiste ali prekrižarili svetovni splet. Molitev je naša rešilna vrv do Boga. Zato je Jezus rekel: “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.” Verujemo, da je Jezus resničen. Verujemo tudi, da je navzoč v evharistiji. Verujemo, da so vsi, ki so bili krščeni, božje svetišče in da božji duh živi v nas. Verujemo, da je molitev bistvenega pomena za življenje kristjanov.       (se nadaljuje)

SVETO PISMO – Razhajanja med evangeliji?

Štirje evangeliji so srce Svetega pisma, ker pričujejo o vrhuncu razodetja – o učlovečenem Božjem Sinu in o njegovem odrešenjskem vstopu v zgodovino. Prvi trije evangeliji – po Mateju, Marku in Luku so si med seboj tako zelo podobni, da so nedvomno uporabljali skupne izhodiščne vire, to je pričevanje apostolov in zapise, ki so na podlagi teh nastali. Vsak izmed štirih evangelistov je bil po navdihu Duha še posebej pozoren tako na določen vidik Jezusovega oznanjevanja kot tudi na skupnost, ki ji je sam pripadal in ji je evangelij namenil. Tako je bil Marko, ki je spremljal apostola Petra v poganski Rim, posebno blizu spreobrnjencem iz poganstva. V svojem evangeliju je zato najmočneje poudarjal Jezusovo čudežno moč in božjo avtoriteto njegovega učenja, kar je nagovarjalo ne samo Jude, ampak tudi pogane, ki so v njem prepoznali Božjega sina. Evangelist Matej je ostal ves čas tesneje povezan s svojimi Judovskimi rojaki. Njim želi Jezusa predstaviti kot novega Mojzesa, ki je prišel dokončno izpolnit postavo in je obljubljeni mesija, katerega so napovedovali vsi preroki. Evangelist Luka ima kot spremljevalec apostola Pavla pred očmi predvsem svetovljanski grški svet, ki je hotel slišati zgodovinsko zanesljivo in urejeno poročilo o pravičnem preroku, ki se je v vstajenju od mrtvih razodel kot Božji Sin. Različni poudarki posameznih evangelistov so torej odsev okolja, v katerem so oznanjali, in so tako še dodaten dokaz zgodovinske pristnosti evangelijev.