Duhovna misel za 3. navadno nedeljo

Greh, zavestna in svobodna človekova odločitev raznolikosti greha

Ne obstaja greh, ampak grešnik

Greh je dejanje. Toda dejanje samo po sebi ne obstaja. Obstaja oseba, ki deluje. Ne obstaja greh v abstraktnosti, obstaja grešnik, oseba, ki greši. Ali bolje: gre za stališče. Gre za izbiro, za zavestno in svobodno človekovo odločitev, s katero želi človek nekaj doseči. Ko ocenjujemo greh, gre vedno za osebo, za osebo z vso njeno preteklostjo in njenim razmerami. Greh ni neka “stvar”. Oseba je tista, ki dela greh, ona je nosilec greha.

Bog je izključen iz človekovega dosega. Stik je pretrgan in gre za nepokorščino: “Zveza z Bogom je nasilno pretrgana”.

Je samomorilsko dejanje. Papez uči: “Zruši se tudi človekovo notranje ravnovesje in se prav v njegovi notranjosti pojavijo nasprotja in konflikti. Gre tudi za prekinitev odnosov z drugimi.”

Je osebno in odgovorno dejanje. Papež pravi: “Greh v res pravem in strogem smislu je vedno dejanje osebe, ker je to svobodno dejanje posameznega človeka in nikakor ne kakšne skupine ali skupnosti… Ne smemo biti slepi za to resnico zato, da bi greh posameznikov prevalili na zunanje stvarnosti – na strukture, na sisteme, na druge”.

Kakšno uničenje povzroča v nas?

To je kruta analiza dokumenta:
– “Slabi posameznikovo voljo in mrači razum.
– Vpliva na daleč in na široko pustoši: “Obstaja občestvo svetnikov in tudi občestvo greha… Vsak greh udari nazaj z večjo ali manjšo močjo in škodi vsej družbi Cerkve in celotni človeški družini.”            – Nekateri grehi so napad na brata. Zato so huda žalitev Boga. Na primer: nezvestoba, škandal, neomejana sebičnosti, nepravičnost.

Kako grehe delimo?
Navadno jih delimo na smrtne in male. Vendar je treba reči: “V konkretnih razmerah ni vedno lahko postavljati jasno določenih meja”. Sveti Tomaž greh takole opiše:
smrtni greh “nered, ki pripelje celo do ločitve od Boga;
mali greh je “nered, ki še ni povzročil ločitev od Boga.”

Vendar natančneje pojasnjuje: “Ne smemo obupovati v tem življenju nad nikomer, češ da se ne bo rešil, če upoštevamo boćjo vsemogočnost in usmiljenje.” Cerkev nenehno govori o smrtnem grehu in o malem grehu. “Velik greh se v učenju in pastoralni dejavnosti Cerkve praktično enači s smrtnim grehom, to je greh, ki povzorči večno kazen, če ni odpuščen. Cerkvena kateheza pravi, “da je smrtni greh vsak tak greh, katerega vsebina je tehtna, pomembna in ki ga pogeg tega človek stori s polno zavestjo in s premišljeno privolitvijo. Skratka, o smrtnem grehu govorimo, ko človeka zavrnitev občestva ljubezni z Bogom odtrga od načela za življenje, ki ga je predložil Jezus Kristus: gre za izbiro smrti. V smrtnem grehu smo tedaj, “ko človek svoj osebni obstoj postavi v nasprotje z božjo ljubeznijo ali pa živi v neskladno z njo.”

Kaj naj rečemo o malem grehu? “Malega greha ne smemo narediti tako nedolžnega, kakor da bi bil avtomatično nekaj nepomembnega ali majhnega upoštevanja vreden greh, ni nekaj, kar bi lahko kar tako spregledali, kot da bi bil nepomemben greh. Papež skuša natančneje povedati: “Pod psihološkimi vidikom so vsekakor možni zelo zapleteni in temni položaji, ki vplivajo na grešnikovo osebno odgovornost in prištevnost.”

Tu je glede smrtnega in malega greha zanimiva opazka sv. Avguština: “Kaj ti pomaga, če te stiska svinec (smrtni) ali pesek (mali greh). Svinec je kompaktna snov, pesek pa so številni drobci. Toda njihovo število te stisne! Tudi grehi so lahko kot kaplje. Ali ne vidiš, da mnoge kaplje lahko zapolnijo reke in poplavijo pokrajine? Drobne kaplje, a jih je veliko! Skratka, mali greh je negativna, obremenjujoča resničnost! Gorje tistemu, ki to prezere in tega ne upošteva. “Kdor je nezvest v malem, je nezvest tudi v velike, pravi evangelij. Zanemarjen mali greh pripravlja velik greh. Vsi mali grehi so lahko kot garje. Lahko umreš tudi zaradi lažjih bolezni, če te napadejo vse hkrati.”

Spodbudna misel

Vera ni samo védenje, kdo je Jezus. Tudi demoni to vedo, bolje in prej kot mi. “Verjamejo, toda trepetajo,” je rečeno v knjigi Sodnikov 2,19. Verovati se pravi predvsem doživljati ga kot tistega, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. Dokaj razširjena ideološka vera, ki vse pozna, toda ničesar ne izkuša, je sama po sebi začetek pekla. Je kazen obsojenca, ki pozna dobro in je zanj prikrajšan.