Zakrament OZDRAVLJANJA – odpuščanja
Mnenje glede krize zakramenta odpuščanja
Povedati je potrebno, da je tradicionalna verska praksa posameznika deležna hudih obtožb in očitnega nasprotovanja:
– tako na primer ne more nihče zanikati, da je spoved vzpodbujala zelo individualistično, formalistično in magično versko obnašanje;
– vezana je bila na preveč legalistično pojmovanje greha in je bila zato v nekaterih pogledih pomanjkljiva;
– vrhu tega ni bilo jasno določeno, kaj je spoved in kaj duhovno vodstvo.
Spričo teh težav nataja pomemben praktičen problem. Če je imel zakrament odpuščanja v preteklosti zelo različne oblike, pomeni, da ima lahko še vedno “novo zgodovino, novo prihodnjost, ki pa je ne moremo docela predvideti, morda tako neprepoznavno prihodnost, kot je trenutno neprepoznavna njegova preteklost”.
Kopljimo globlje
Če želimo podati tehtno sodbo o krizi spovedi, se moramo bolj poglobiti v proces propadanja spoštovanja tega zakramenta. Omejimo se na preučevanje dveh vzrokov, ki sta imela v krizi določeno vlogo:
– na današnjo zavest o grehu,
– na prevzete nepravilnosti v današnjem spovedovanju.
Danes se zavest o grehu spreminja. Psihologija in antropologija sta dali sodobnemu človeku novo strast po analiziranju samega sebe. V tem je nekaj zanimivih sprememb. Sodobni človek se nagiba k temu, da bi raje posnel na film celoto svojih dejanj, kot da bi analiziral (pregledal, razčlenil) posamezno dejanje. Tako se primeri, da je neko človeško dejanje ovrednoteno samo od daleč, gledano v celoti. Skoraj tako, kot bi opazovali pokrajino z višine. Analizirati pomeni prehod iz višine na tla, oziroma drug primer od filma k diapozitivu. Film vsebuje, povezuje več posnetkov, medtem ko je diapozitiv ustavljen trenutek. Film nam podaja obširen prizor v zelo kratkem času, zato tudi spregledamo detajle. Če se po filmu ustavimo ob upočasnjenem posnetku posameznega prizora, ob diapozitivu, šele tedaj postane preučevanje posameznega prizora popolno, izredno natančno, zadovoljivo.