Duhovna misel za 33. navadno nedeljo

Zakrament OZDRAVLJANJA – odpuščanja

Nikogaršnja zemlja

Pri začrtovanju meje med dobrim in zlim je prišlo do večje previdnosti. Že na moralnem področju se je težko izreči o tem, kaj je velik prestopek, in o tem, kaj je majhen prestopek. Nadvse težko pa je uganiti mejno črto med velikim in malim grehom. Med obema področjema je zelo tanka čarta in zato si jo vsak razlaga glede na to na kateri strani stoji. Zato je potrebna previdnost in božja pomoč. Prav ta previdnost je hvalevredna. Ne gre zgolj za modost, ampak tudi za ponižnost. Mar nas ni Jezus Kristus povabil, da bodimo v sodbi ponižni? Ni rekel samo: “Odstranimo najprej bruno iz svojega očesa…”, pač pa nam je strogo ukazal, da ne smemo obsojati.

Kolektivni greh

Odkrili smo družbeno odgovornost. Sodobni človek je zelo občutljiv za zlo, prizadejano bratu, in za soodgovornost za zlo na svetu. Gre za zmago pogleda na splošna dogajanja. Tega pa nikakor ne bi smeli povsem zavreči, če nam pomaga uvideti “kolektivni greh” in družbeno soodgovornost. Priznati moramo, da je odkritje družbene soodgovornosti korak naprej, ki je izostril moralno zavest. Gre za dokaj pomemben prispevek k temu, da vedno bolj razumemo, kako je usmiljenje osnova za moralnost človeških dejanj.                

Drugi korak naprej pa je odkritje pomena, ki ga ima v človeškem dejanju lastna vest.  Pomen vloge lastne vesti je vedno bolj prepoznaven. Morda je spoštovanje osebnosti pripomoglo do spoštovanja vesti. Nedvomno gre za korak naprej v moralni sodbi človekovega dejanja. Moralan sodba tako postane bolj previdna in težja. Poprej je šlo za ocenjevanje moralnosti dejanj na geometrični način. Izhajali smo iz dokaj določenih moralnih načel. Ko pa tehtamo lastno vest, je to precej težje. A če je analiza vesti zrela, nam to pomaga iz formalnosti in to osebnost usmeri v pristnost.