Pepelnica
Pepelnica ali čista sreda, kakor ta dan imenujejo naši sosedje Hrvati, je praznik, s katerim začnemo obdobje globlje osebne priprave na velik dogodek, dogodek, ko je Bog sklenil po žrtvovanju svojega Sina odrešiti človeka večnega pogubljenja – Velika noč. Za kristjane je postni čas spominjanje na štiridesetletno potovanje po puščavi v obljubljeno domovino. Prav tako se spominjamo štiridesetdnevne Jezusove izkušnje posta v puščavi. Zaradi vsega tega so se v postnem času katehumeni intenzivno pripravljali na vstop v Cerkev. To so ljudje, ki so se odločili živeti krščanski način življenja. V tem času se kristjani s poglabljanjem vase in priznavanjem svoje realnosti, grešnosti pripravljajo na velikonočno tridnevje. To je torej čas osebnega prečiščevanja in priprave na slavje velikonočnega tridnevja.
V tem obdobju se verniki solidarizirajo s Kristusom, ki je preživel 40 dni puščave, to je odrekanja od ugodnosti in užitkov. V postnem času še posebej premišljujemo pobožnost Jezusovega križevega pota. Ta pobožnost ima začetek v srednjem veku, razširili so jo frančiškani v začetku 18. stoletja. Prav v tem času se postaje križevega pota postavijo v cerkve ali v naravo, po hribih, kot del poti do svetišča.
Sama liturgija v postnem času nas nagovarja z vijolično barvo.
Liturgična obleka se je razvila iz antične civilne obleke. Katera barva zaznamuje določene dneve, je določil papež Inocenc III. na začetku 13. stoletja. Od tridentinskega koncila naprej so ta določila ostala nespremenjena. V postnem času se priporoča, da se ne krasijo oltarji, niti cerkev ter da se ne igra na orgle. Pri bogoslužju se izpusti “Aleluja” in “Slava”. Aleluja je poklon bodočemu Jeruzalemu, v katerem bo pozdravljen Kristus kot zmagovalec nad starim Babilonom.
GREH – ŽELJA PO NESKONČNOSTI
Človek je bitje, ki ni ustvarjen za nič manj kot neskončno. Žival se zadovolji s končnim; pes je zadovoljen s tem, da pospravi kost, srečen človek pa se sprašuje, kaj pa potem, ko bo konec te sreče. Človek nenehno izkuša to skrb, ko je dovolj iskren do sebe, kar pomeni, da ga nobeno dobro popolnoma ne zadovolji. Pri njem je ta želja po neskončnem, greh pa je lažno dobro, ker nam ponuja končno dobro. Takrat, ko človek začenja srečo povezovati z nečim, kar je končno in ne neskončno – pa naj to velja za igre, za internet, … tudi za človeka -, ga to končno dobro ne more izpolniti, posledica pa je, da odvrže to dobro ali pa postane odvisen in potrebuje vedno več alkohola, vedno večjo dozo za to, da je srečen. Samo Bog lahko osreči človekovo srce, ker je samo Bog lahko zares neskončen in se poleg tega daje človeku. Drama naše družbe je v tem, da množi gmotne dobrine, nikoli pa kot pravo srečo ne ponudi neskončnega dobrega. Mati Terezija se je spraševala, kako to, da naša družba, ki ni bila nikoli bogatejša, ni moralno nesrečnejša. Zato, ker je pomnožila stvari in zabrisala končni cilj.