Duhovna misel za 4. navadno nedeljo

Grehi, ki se jih ne spovemo

Obstajajo sramotni grehi, s katerimi smo omadeževani vsi, a jih zaradi nekakšnega zelo nenavadnega sporazuma ne upoštevamo in se jih ne spovemo. To so družbeni grehi. Zdramiti moramo sebe in druge!
Skušal jih bom našteti nekaj.
Poklicna nepristojnost. Ali veš, da je prestopek, če opravljaš zdravniški poklic, a nisi za to pristojen in izučen? Prestopek je, če opravljaš učiteljski poklic, in tega ne znaš. Če opravljaš odgovorno delo, in mu nisi kos. Da si vzgojitelj, čeprav niti sebe ne znaš vzgajati. Če si duhovnik, in ne znaša živeti kot duhovnik.
Brezvestnost v družbenih odnosih. Veš, da je prekršek voziti avtomobil, če si pijan, delati škodo na javnem premoženju, onesnaževati, sabotirati?
– Stavbarske, trgovske, politične in verske špekulacije.
– Neposredna ali posredna podpora nemoralnosti s tem, da gledamo nemoralne predstave. TV programe, ki zastrupljajjo naše otroke, neumnosti potrošniške reklame.
– Kakršno koli izkorišanje: od izkoriščanja delavcev do izkorišanja informacij, od komercialnega do političnega izkoriščanja.
Vsakršno nasilje. Obstaja politično in tudi versko nasilje, vojaško nasilje brez orožja. Kadar koli brez spoštovanja vsiljuješ svoje muhe drugim, povzorčaš nasilje. Družbena krivica je nasilje.
Neumnost, nekritično prodajanje lastne pameti, vesti tistemu, ki je glasnejši. Ljudi, ki mislijo s svojo glavo, je vedno manj. Ljudi, ki se v vsakem trenutku upajo soočiti z božjo besedo, pa še manj. To je prekršek proti človeku ob katerem si ne moremo mirno umiti rok.
– Sramotna potrata in razkošje. Zapravljenje pri hrani, energiji, gorivu, zapravljanje časa. Koliko nespametnežev ubija čas s tranzistorjem, stripi, križankami, neskočnim kartanjem, računalnikom, televizijo ali s čim podobnim in z drugimi sramotnimi neumostmi, ki jih vsi poznajo!

Popačenost kesanja

Papež pravi: “Današnjemu človeku, tako se zdi, je težje kot kdajkoli priznati lastne napake in se odločiti za vrntev nazaj na pravo pot, potem ko je popravil smer; zdi se, da se mu zelo upira reči kesam se ali žal mi je.
In vendar je brez kesanja, brez resničnega kesanja nemogoče govoriti o odpušanju grehov. Magrassi pravi: “Ne moremo krščevati, če ni vode. Ne moremo birmati, če ni krizme. Ne moremo prosslavljati zakramenta odpuščanja, če ni kesanja. Če tega ni, lahko izpovemo vse grehe tega sveta, vendar ni snovi za zakrament. Kesanje je ključni element.
V bistvu kesanje dela zakrament. Cerkev nas lahko celo oprosti obtožbe, vendar pa nas nobena cerkvena avtoriteta, niti sam papež, ne more oprostitit kesanja. Kesanje pomeni “intimno in korenito spremembo”. To je vse prej kot zgolj razmišljanje. Poglobiti se moramo v svojo intimnost. Stopitit v krizo. To ni za površneže!
Kdor se boji razmišljati, kogar je strah, da bi se soočil z lastno vestjo, kdor se boji Kristusu pogledati v oči, ne bo dosegel pristnega kesanja. Kesanje zahteva mir in čas. Če je treba za obtožbo nekaj minut in tudi za odpuščanje, pa kesanje zaobsega marsikaj. In zato potrebuje čas.
Kesanje je spreobrnjenje. Do spreobrnjenja pa ne pridemo kar tako. Kako naj vem, ali sem se pokesal, če ne načrtujem nove poti k Bogu? Kako naj načrtujem, če se ne ustavim, če ne presodim samega sebe, svojih slabosti, pasti za svojo voljo, če ne ocenim svojega resničnega stanja glede zla?
Ne zadošča, da sam sebi rečem: “Napravil bom konce s sebičnostjo!” Ali pa: “Napravil bom konec s čutnostjo.” Sebičnost in čutnost sta pošasti s sto glavami. Ko eno odsekaš, jih ostane še devetindevetdeset. Ne zadošča le program za boj. Ta mora biti tudi primeren, drugače je vse zamen. Določene mladostne slabosti terjajo ogromno potrpeljivost za boj, organiziranost in vztrajnost. Poiskati je treba tudi nekoga, ki nam bo pomagal, da se spravimo iz lenobnosti, ko prede do nje. Bolj je načrt natančen in preudaren, bolj je zanesljivo kesanje. Bolj je načrt za boj neizdelan, bolj je kesanje nepristno ali celo farizejsko.