Pojte Gospodu novo pesem, njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu.
Slišali smo opomin, naj pojemo Gospodu novo pesem. Novi človek zna novo pesem. Pesem je izraz veselja; in če natančneje premislimo, izraz ljubezni. Kdor torej zna ljubiti novo življenje, zna peti novo pesem. Zaradi nove pesmi nam je torej potrebno opozorilo, da gre za novo življenje. V isto področje spadajo: novi človek, nova pesem, nova zaveza. Novi človek bo torej pel novo pesem, pripadal bo novi zavezi.
Ni ga človeka, ki bi ne ljubil. Toda vprašanje je, kaj ljubi. Opomin se torej ne glasi, naj ne ljubimo, marveč da bodimo izbirčni v tem, kaj naj ljubimo. Toda kaj naj izvolimo, če nismo prej sami izvoljeni? Saj tudi ne ljubimo, če nismo prej sami ljubljeni. Čujte apostola Janeza: Mi ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Vprašaj, odkod ima človek, da ljubi Boga! Ne najdeš in ne najdeš odgovora razen tega: Boga ljubimo, ker nas je Bog prej ljubil. Dal je samega sebe, ki ga ljubimo, da je moč, da ga ljubimo. Čujte apostola Pavla, ki to bolj odkrito pove: Božja ljubezen je izlita v naša srca. Odkod? Mar od nas? Nikakor ne. Odkod pa? Po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.
Ker torej upamo v tako božjo pomoč, ljubimo Boga zavoljo Boga. Čujte še bolj odkrito Janezovo besedo: Bog je ljubezen in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. Premalo je reči: Ljubezen je iz Boga. Kdo izmed nas bi se drznil reči: Bog je ljubezen? A tako je rekel mož, ki je vedel, kaj je imel. Bog se nam po kratki poti sam ponuja; kliče nam: ljubite me, pa me boste imeli, kajti če me nimate, me niti ljubite ne morete.
O bratje, o otroci, o sinovi in hčere katoliške Cerkve, o sveti in nebeški rod, vi v Kristusu prerojeni in od zgoraj rojeni, poslušajte me! Še več; pomeni pojte Gospodu novo pesem! Čuj, saj pojem, mi praviš. Poješ, kajpada poješ; slišim te, toda pričevanju tvojega jezika ne sme nasprotovati tvoje življenje!
Pojte na ves glas, pojte s srcem, pojte z usti, pojte z vsem življenjem! Pojte Gospodu novo pesem! Bi radi vedeli, kaj naj pojete o njem, ki ga ljubite? Seveda hočete peti o njem, ki ga ljubite; toda ne veste, kaj bi peli o njem. Slišali ste: Pojte Gospodu novo pesem. In kakšna bodi ta hvalnica? Njegova hvala naj se razlega pri svetem shodu. Pevec sam naj bo hvala njemu.
Hočete hvaliti Gospoda? Vi sami bodite tisto, kar mu želite povedati. Gospodova hvala pa boste, če boste lepo živeli.
Sv. Avguštin
Aba Pojmen je rekel abu Jožefu: »Povej mi, kako naj postanem menih.« Reče: »Če hočeš najti pokoj tu in tam, pri vsaki zadevi govori: ‘Kdo pa sem jaz?’ In ne sodi nikogar.«
Pred nami je človek, ki bi rad postal menih, se pravi celovita oseba. V grščini beseda menih – »monachos« – izhaja iz besede »monas««, kar pomeni enotnost, biti eden. V tem smislu lahko vsak izmed nas postane menih. Danes se pogosto počutimo raztrgane, razpete med različne dolžnosti, med družino in poklicnim delom, med Cerkvijo in svetom, med svojo vernostjo in življenjem v sekulariziranem svetu.
Če hočemo najti počitek, če hočemo najti svojo celovitost, se moramo vsak trenutek vprašati: »Kdo sem jaz?« Sem s celotnim bitjem navzoč pri tem, kar sedaj počnem? Ali pa je samo en del mene potopljen v delo? Kdo sem v resnici? Igram neko vlogo ali živim svojo pravo identiteto? Ali s svojim bivanjem odgovarjam le na pričakovanja drugih ali uresničujem enkratno podobo, ki si jo je Gospod zamislil o meni?
Vprašanje o tem, kdo v resnici sem, me bo vedno bolj vodilo k moji pristni naravi. Naučilo me bo biti z vsem, kar sem, pri tem, kar delam. Privedlo me bo k moji resnični identiteti, k moji pristnosti. Ne prilagajam se in se ne pustim odvrniti od svoje narave. Jaz sem jaz. Tisti sem, ki ga je Bog ustvaril kot edinstveno bitje. Duhovna pot me ne želi privesti samo k Bogu, ampak tudi k meni samemu, k mojemu najbolj skritemu jazu, k pristni podobi, ki jo Gospod ima o meni.
Aba Jožef nakaže še en pogoj, če hočemo postati celovite osebnosti: nikogar ne smemo obsojati. Dokler obsojam, sem pri drugi osebi. To pa mi prepreči, da bi priznal resnico o svojem jazu. Ukvarjam se z drugo osebo, da bi pozabil resničnost svojega jaza. Odgovor očeta Jožefa nas vabi, da ostanemo v sebi in se trudimo postajati mi sami. Tedaj bo tudi odnos z našimi brati postal tisti pravi.