Teološka razmišljanja o zakramentu odpuščanja
To razmišljanje se mora vedno osredotočiti na Kristusovo skrivnost in zgodovino odrešenja. Središče teologije je Kristus, Kristus, ki odrešuje. Razmišljanje o zakramentu odpuščanja mora izhajati torej iz Kristusa.
Če hočemo razumeti odtenke angleške poezije, moramo izhajati iz poznavanja angleškega jezika! Če hočemo proučevati, razumeti, poglabljati zakrament odpuščanja, moramo izhajati iz izvira zakramenta: Kristusa.
Koncil nas uči, da je vsaka teološka resničnost kamenček v mozaiku. Toda kamenček sam zase nič ne pove. Kamenček je le točka neke barve. Le tedaj, ko je združena z mnogimi drugimi in nameščena na določeno točko obraza, nam da obraz. Kamenček zadobi pomen samo v celoti, in postavljen na pravo mesto, da vsemu pomen. Teološko razmišljanje o zakramentu odpuščanja se mora uokviriti v načrt odrešitve in izhajati iz Kristusove skrivnosti.
Kristus, ki je umrl za nas, je opravil spravo. Ko pristopimo k zaramentu sprave, trenutno doživljamo zgodovinski Kristusov dogodek, ko je umrl za nas. Zakramentalno dejanje sprave ima vrednost, ker za trenutek udejanja v naši zgodovini trenutek zgodovine Kalvarije.
Cerkev nam da odpuščanje, ker ga je plačal Kristus.
Ko nas Cerkev spravi, nas zgodovinsko projicira v odpuščanje Kristusa, Kristusa, ki je plačal za nas.
Ali Cerkev odpušča?
Ne, to počne Kristus. Že drži, da to počne po posredovnaju Cerkve, toda tu je dejaven Kristus. Cerkev lahko odpusti samo toliko, kolikor je Kristusova projekcija v zgodovini. Cerkev odpušča s Kristusam, v Kristusu in za Kristusa. Ko prejmemo zakrament sprave, postanemo deležni sprave, ki nam jo je Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo zaslužil. In ravno zato nam ni dovoljeno površno, nepripravljeno in lahkotno ravnanje. Zato se moramo boriti z vsemi močmi, da ne bi prejemali tega zakramenta lahkomiselno, kot nekaj magičnega.
Kristus umre in vstane v današnjo zgodovino. To je zakrament. V tej smrti in vstajenju smo poklicani, da postanemo glavni junaki z Njim, z Njegovo močjo in oblastjo. Zakrament odpuščanja je Bog, ki se sklanja, da bi me ljubil. (milost), in sem jaz, ki ljubim s Kristusom (čaščenje).
Krščanska skupnost in pastorala zdravja
Spremembe v zdravstvu in nastali pereči problemi odkrivajo nove potrebe tudi za življenje v Cerkvi. Župnijskim občestvom in še posebej tistim, ki na različnih področjih delujejo v zdravstvu, želimo posredovati nove prvine in skupne praktične smernice.
Gre za pastoralne usmeritve, ki sta jih v zadnjem desetletju izoblikovala Cerkev in Papeški svet za pastoralo zdravja in jih želita posredovati krajevnim Cerkvam. Glavni namen je povezovanje spoznane cerkvene prakse, kot odgovor na spremenjene razmere v zdravstvu: “da bi bile vrednote življenja in zdravja spoštovane in usmerjene k odrešenju; da bi bil čas bolezni in smrti deležen, poleg strokovne pomoči in človeške solidarnosti, tudi podpore Gospodove milosti”.
Predlogi so skladni s potjo Cerkve zadnjih deset let, posebej v luči II. Vat. Cerkvenega zbora. Oznanjevanje ima prednost pred vsako drugo pastoralno dejavnostjo.
V prepričanju, da je skrb Cerkev za bolne in trpeče sestavni del njenega poslanstva, je nujno, da v oznanjevanje pritegne tudi pospeševanje zdravja, zavzetost za lajšanje trpljenja in nego bolnikov iz spoštovanja do Kristusovega naročila, ki se tesno povezuje z ozdravljenjem bolnikov. Ljubeča skrb do bolnika in pospeševanje zdravja sta vidni znamenji oznanila celostnega odrešenja.