Teološka razmišljanja o zakramentu odpuščanja

Zakrament odpuščanja je križišče dveh ljubezni: božje, ki se globoko prepleta s človeško ljubeznijo po Kristusu. Bog je tisti, ki kliče in daje, človek pa je tisti, ki prejema in odgovarja. Zakrament odpuščanja je dejanje češčenja. Gorje nam, če postane samo kozarec pitne vode. Skrunitev tega dejanja češčenja ni samo namišljena. Nevarnost površnosti je nenehan, kajti igralci, ki igrajo napomembnejšo vlogo pri tem češčenjskim dejanju, so našemu čutnemu zaznavanju nedostopni:
– Oče
– Sin                                           
– Sveti Duh                                       
– bratje
Zaznavamo le sebe, zadnje med igralci. Samo mi se vidno premikamo po odru. Mi, zadnji igralci, obvladujemo oder, kot bi ne bilo glavnih igralcev. V zakramentu odpuščanja doživljamo dramo slepca, ki sodeluje z igralci, vendar pa jih ne vidi in ne sliši. Zato ni tako majhna nevarnost, da bi vse strnili v igro.

Če je zakrament odpuščanja svečano dejanje češčenja vse Cerkve, že po svoji naravi zahteva pripravo, pozornost, skrb, spoštovanje, vestnost. Če je od našega dejanja odvisna reštive bratov, moramo postati odgovorni. Če eden izmed naveze ustavi korak vseh, oteži hoho vseh, zatira druge, počne zločin. Če naša malomarnost upočasni rast bratov, storimo sebično dejanje. Strogo smo odgovorni za škodo, ki je bila prizadeta bratom.

Tri sprave

Zakrament je vedno sprava z Bogom, brati, nami samimi. Papež pravi: “Spokornik se po odpušanju spravi sam s seboj v najgloblji globini svojega bitja, kjer pride spet do svoje notranje resnice; spravi se z brati, ki jih je kakor koli prizadel ali žalil; spravi se s Cerkvijo; spravi se z vsem stvarstvom. Sprava z Bogom je sprejetje nejgovega odrešenjskega načrta.

To pomeni reči Bogu: Voljni smo biti kamen za zid, ki ga zidaš. Dovolimo, da nas postaviš, kamor hočeš. Dovolimo, da nas premeriš in razsekaš. Lahko nas daš, kamor hočeš, zraven kogar hočeš. Z nami lahko zapolniš vrzel v zidu, podpirali momo druge kamne ali jih zapolnjevali ali pa bomo vogelni kamen. Če smo se spreobrnili k Bogu, bi morali po zakramentu odpuščanja opaziti, kako smo postali poslušni v izpolnjevanju njegove volje. Če smo se spreobrnili, ne moremo več nasprotovati božjemu načrtu, se mu upirati, biti muhavi in se mu izmikati.

Sprava z brati je privolitev, da se bomo spet postavili v navezo z njimi, da bomo z njimi stopali naprej, ne da bi jih spotikali, da jim bomo med vzponom lajšali napor. Težko je plezati, ko je na vrv navezanih preveč neizkušenih ali preveč sebičnih plezalcev. Napor je dvojen!

Če smo se spreobrnili k bratom, se mora v našem odnosu do njih vse spremeniti. Spreobrniti se k bratom pomeni imeti voljo, da jih izpopoljnjujemo, da jih torej razumemo, jih jupoštevamo, jim strežemo, da nas zanima njihovo stanje in prisluhnemo njihovim potrebam.

Sprava z brati pomeni, da naše človekoljubje do vseh, bližnjih in daljnih, dobiva novo podobo. Sprava s seboj je privolitev, da bomo sami v sebi uresničili božji načrt novega človeka, Kristusa. Privolitev, da bomo rasli. Pivolitev, da bomo razvijali ljubezen. Privolitev, da bomo začeli stopati naprej. Privolitev, da bomo neurudno delali: vsak dan bomo stopili korak naprej, vsako uro dosegli novo zrelost v ljubezni. Privolitev, da ne bomo nikdar več rekli, dovolj je ljubezni. Privolitev, da bomo s sabo vedno nezadovoljni.Privolitev, da se ne bomo nikdar več ustavili, ko bomo skušali doseči Kristusov vzor.

DRUGI DEL

Zajedavci in saboterji

Zakrament sprave je prizadevanje za graditev božjega sveta, da bi bili dobri delavci na božjem gradbišču. Vrtalni stroji vrtajo v goro, mešalni stroji stresajo beton. Vse je v mrzličnem delovanju, da bi se na svetu postavila božja hiša. Ko pristopimo k spravi, pomeni, da se vneto lotimo službe na velikem božjeb gadbišču, da bi zgadili nov svet.