Duhovna misel za 8. navadno nedeljo

Edinost se   gradi s krepostjo vsakega posameznega človeka.         To pa ni mogoče brez žrtvovanja, molitve in ljubezni.
        Mati Julija

MOLITEV, KI SPREMLJA

Neki starec je rekel: »Ničesar ne delaj brez molitve in ničesar ne boš objokoval.«

Kadar delamo nepremišljeno, smo velikokrat slepi za to, kar je zares potrebno. Mislimo, da moramo svoje moči vložiti v ta ali oni načrt. Nismo pa preverili, če je to res pametno narediti. Pomagamo neki osebi in ne opazimo, da bi bilo v tistem trenutku potrebno nekaj drugega: morda bi ji bolj koristila tišina, ker bi se tako soočila z resnico o sebi. Ali pa se zapletemo v kakšno dejavnost, ki nam škoduje.
Starec nam želi povedati, da nas molitev varuje lahkomiselnega delovanja. Če so vse naše dejavnosti podprte z molitvijo, bodo prinašale blagoslov. In molitev nas bo spremljala v naših dejanjih, da nas bosta podpirali dobrota in sreča. Molitev bo spremenila tudi mojo notranjo držo. Če delam zato, da potrjujem samega sebe, ne vidim tveganosti svojega delovanja. Sprejel bom delo, ki mi nič ne koristi. Molitev prečiščuje moje motivacije in mojo dejavnost napravlja učinkovitejšo in jasnejšo. Ne bom se slepo vrgel na delo, ampak bom, opirajoč se na Gospoda, presodil, kaj je pomembno in kaj ne ter kako naj dovršim svoje delo. Molitev je torej pogoj, da bo moja dejavnost uspešna in da bo postala vir blagoslova zame in za mnoge druge.

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Pogum, moja hči, pogum! Jezus si zasluži, da damo prednost njegovim Božjim interesom pred nizkimi interesi naše narave. Ne čakajmo, da nas smrt prepriča o tem prepozno. To je torej v zadnji uri, ko nas bo vse zapustilo in ko bomo videli ničnost ustvarjenih bitij in sveta, ničnost čisto človeških ljubezni, ničnost sebičnosti, neumnost duha sveta in nepotrebnost oziroma celo nevarnost naravnih zadoščenj, zaradi katerih smo dovolj bedni, žal tudi vi in jaz in toliko drugih, ki se jim niso uprli. Mi stokamo, namesto da bi se ponižali do tam, kjer je zemeljskost naših plemenitih in nesmrtnih duš, ustvarjenih za Boga in ki jih samo On lahko zadovolji in napolni.                        

Učimo se tega od danes naprej, moja hči, pustimo sence, tecimo za realnostjo. Dvignimo se, dvignimo se proti temu, kar je večnega, kajti to pomeni za nas spustiti se, vendar se ne prilepiti na to, kar je zemeljskega in od sveta. Mi smo prilepljeni na sebičnost, na lastno voljo, na naše napačne sodbe zaradi greha, na naš pokvarjeni jaz, zoprn, sovražen Jezusu Kristusu. To je več kot spustiti se, to je ponižati se, pokvariti se, obsoditi svojo dušo na smrt, njo, ki je cena dragocene krvi Jezusa Kristusa. Vendar je ravno to, čemur svet in celo na pol krščansko ljudstvo pravi, dvigniti se, se povzpeti, se večati, se postaviti na pravo mesto. To je torej to, kar preko najbolj čudne zablode misli in čustev, ta ubogi svet uživa vse do tistega dne v večnosti, ko bodo padle vse nizke n neumne iluzije. Svet se bo prebudil iz vseh teh sanj in treba bo priznati, da se je zmotil in da je med Božjimi trditvami v evangeliju in med svetom v njegovih napačnih izrazih Bog, ki ima prav. Oh, kakšna sramota torej za našo dušo, ko bo videla, da je bila poklicana k tako visokim načrtom in da se je vrtela v prahu tu spodaj! Če ni šla tako daleč, da bi se valjala v blatu, ne bo deležna popolnih ruševin, vendar kakšna pokora jo čaka v vicah. Toda kakšna nepopravljiva nesreča, če se je valjala v blatu, v blatu napuha in strasti, če je padla v prazno in neumno bivanje, v življenje, ki ubija življenje milosti in se je spustila v smrt! Zanjo je vse končano, vse izgubljeno. Na žalost to nikakor niso neke vnete predstave, to je, moja hči to, kar se dogaja vsak dan.