PRIČAKOVANJE IN ROJSTVO – PRAZNOVANJE ŽIVLJENJA
“Otroci so tako čudovit začetek človeka, so tako jasno znamenje veličastne Gospodove stvariteljske moči, hkrati pa tudi nam vedno znova ponujajo novo možnost, da bi ljubezen, s katero in po kateri smo bili poklicani v bivanje, izpričali v svojem življenju, v naših skupnostih.” Pričakovanje otroka in njegovo rojstvo nam dajeta veliko priložnost za praznovanje. Tisto pristno praznovanje, ki je spleteno iz množice najrazličnejših drobnih trenutkov in pisane palete občutij, ki se nam ob njih porajajo. V času pričakovanja in rojevanja je namreč veliko priložnosti za srečevanja, ki so osnova praznovanja. Srečevanja s samim seboj, z lastnimi pričakovanji, sanjami, strahovi, pomanjkljivostmi, omejenostmi; srečevanja z ljubljeno osebo, s katero nama je bilo po Božji previdnosti in milosti dano sprejeti novo življenje; srečevanja z malim bitjem, ki nama je zaupano in darovano; srečevanja z vsemi, ki na različne načine z nami delijo radosti in tegobe starševstva. Hkrati tudi priložnosti za srečevanja z Darovalcem, njegovo stvariteljsko močjo, ljubeznijo in spoznavanje Njegovih načrtov. Z vami želim podeliti nekaj misli ob pričakovanju rojstva najinega tretjega otroka. K praznovanju novega življenja sva bila povabljena nepričakovano, brez predhodnih priprav, saj sva bila ob spoznanju, da se bo najina družina povečala, oba z možem presenečena, a iskreno vesela. Znova sva bila priči veličastne Gospodove stvariteljske moči, s katero nama je bilo dano sodelovati. Prvi praznik hvaležnosti se je začel naglo umikati srečevanju z lastno nemočjo, saj mi nosečnost ni prizanašala s slabim počutjem in težavami, ki jih do takrat nisem poznala ter jih celo pripisovala le tistim ženam, ki se preveč obremenjujejo in si želijo malo več pozornosti. V spoznanju svoje šibkosti in zaslepljenosti sem se predala v Gospodove roke ter se počutila svobodnejšo in zrelejšo. Skupaj z ostalimi družinskimi člani sem se prepustila skrivnostnemu pričakovanju.
Proti koncu nosečnosti sem se znašla pred novo preizkušnjo, saj se dete le nekaj tednov pred predvidenim rokom poroda še ni obrnilo v glavično lego. Vame se je naselil strah, ki se ga nisem mogla znebiti. Moje misli so se kar naprej vrtele okrog vprašanj, kako bo s porodom. Ob zbiranju in preizkušanju najrazličnejših nasvetov se je nemir v meni le še poglabljal, mož pa je izžareval neverjetno upanje, da bo vse dobro. Ko se je nekega večera zahvaljeval za otroka pod mojim srcem in v molitvi prosil zanj, sem bila tudi sama ponovno napolnjena z mirom in spokojnostjo. Vedra sem pričakala naslednji pregled, na katerem se je izkazalo, da se je otrok pravilno pripravil na naše skorajšnje snidenje. Hvaležna za veselo notranje razpoloženje in družinsko vzdušje ter okrepljena z blagoslovom za nosečo mater sem pričakovala porod. A izkazalo se je, da bodo za doživeto praznovanje potrebne še priprave. Zdravniki so ugotovili, da bo potrebno umetno sprožiti porod. V meni se je vse upiralo. Po licih so mi polzele solze razočaranja in nemoči. Kar naenkrat me je prešinila misel: “Si se že zahvalila za tole situacijo?” S slavilno pesmijo na ustih in v srcu sem se izročila Gospodu ter nanj preložila svoje skrbi, načrte in želje. Okusila sem mir, “ki ga svet ne more dati”. Sledil je porod, ki mi bo zaradi izredno prijetnega vzdušja, moževe bližine in pomoči ter dobrega sodelovanja z babico ostal v najlepšem spominu. V trenutku otrokovega joka in v objemu moža sem se veselila, da je zdaj resnično nastopil čas za praznovanje.                 (odlomek iz revije Družina in Življenje)