Duhovna misel za misijonsko nedeljo

Umetnost krščanskega življenja

Ignacij je odkril ključ, ki je bistvenega pomena!

Odločilni trenutki. Vsi smo jih že kdaj doživeli. Morda je bil to čas, ko smo morali sprejeti pomembno odločitev – glede poklicne poti, zakona ali poklicanosti – ki nam je spremenila življenje. Ali smo se znašli v kritičnem položaju, zaradi katerega smo morali zelo hitro odrasti, denimo zaradi prezgodnje smrti starša ali nenačrtovane nosečnosti. Morda je bil to trenutek spreobrnjenja, ko smo dokončno opustili določen greh in smo odkrili novo svobodo v Gospodu. Kakorkoli že, ti odločilni trenutki so kakor ključi, ki nam pomagajo odkleniti skrivnost našega jaza, človeka, kakršni smo postali.

Sveti Ignacij Lojolski je enega izmed odločilnih trenutkov doživel med bitko v Pamploni, ko mu je topovski izstrelek raztrgal nogo. Med dolgotrajnim in bolečim okrevanjem doma se je Ignacij začel zbliževati z Gospodom. Opustil je pehanje za vojaško slavo in posvetno častjo; raje je postal vojak nebeške vojske in si namesto tega prizadeval za duhovne dosežke. Pri tem je bil silno marljiv. Ignacij je bil vedno goreč mladenič, po spreobrnjenju je njegova vneta narava našla drugačen cilj: Jezusa. Ko si je torej dovolj opomogel, da je lahko potoval, se je odpravil v mesto Montserrat, kjer je bil črn kipec Device Marije. Tam je, trdno odločen, opravil življenjsko spoved in se pokesal vseh svojih grehov. Vso noč je prebedel, posnemajoč junaške križarje, katerih zgodbe je nekoč prebiral. Slekel si je prefinjena oblačila in odložil orožje ter si namesto tega nadel raševino nekega berača. Odločil se je, da bo potoval v Jeruzalem, kjer se je Jezus – največji vojščak – bojeval proti satanu. Ignacij se seveda ni zadovoljil z delnim spreobrnjenjem. Kot pri vseh drugih podvigih se je tudi v novo življenje pognal z vso močjo, predanostjo in odločnostjo, kar jo je premogel. Hotel je postati svetnik ali pa umreti pri tem! Toda zgodilo se je nekaj, kar je postalo še pomembnejši odločilni trenutek za Ignacija. Po postanku v Montserratu se je ustavil v mestu Manresa. Tam je nameraval preživeti nekaj dni in prositi vbogajme ter se pripraviti na potovanje. Vendar zaradi dogodkov, ki jih ni mogel nadzorovati, je tam ostal celih deset mesecev. Čas, preživet v Manresi, je bil božji dar. Ignacija je usmeril na povsem drugo pot in ga spremenil tako, da ni močno vplivalo le na njegovo življenje, marveč tudi na Cerkev, ki ji je naposled služil.
Ignacij začne živeti krščanstvo.
                                                                   
Še vedno je živel strogo: strogi post, kaznovanje, skrajno zanikovanje sebe, silno malo spanja in neskončne ure molitve. Odločen je bil, da bo premagal vsakršen nagon svoje grešne narave in čim popolneje preoblikoval svoje duhovno življenje. En primer je še posebej zgovoren: Ignacij je vedno zelo skrbel za svoj videz, zato si je v nasprotju s prejšnjo nečimrnostjo pustil rasti lase in jih nehal česati; nehal si je striči nohte. A načrt ni bil uspešen. Prve štiri mesece se je trpinčil zaradi krivde grehov, ki se jih je že spovedal. Mikalo ga je, da bi bil ponosen na to, kako je postal ponižen. Začel ga je mučiti strah, da ne bo nikoli napredoval. Vse skupaj se je poslabšalo, da je razmišljal celo o tem, da bi se vrgel skozi okno, samo da bi se rešil duševnega trpljenja. Samo misel, da je samomor smrtni greh, mu je to preprečila. V nekaterih obdobjih je Ignacij komajda preživel. Vsaj dvakrat je tako zbolel, ker ni skrbel zase, da je bil z eno nogo že v grobu in so morali zanj poskrbeti zdravniki. Po enotedenskem postu, ki ni obrodil sadu, mu je spovednik zapovedal, da mora jesti, obenem  mu je rekel, naj se nikoli več ne spoveduje istih preteklih grehov. Ker je Ignacij bolj kot vse drugo cenil pokorščino, se je uklonil – in šele tedaj je začel opažati spremembe. Krivda zaradi preteklih grehov se je razblinila. Okopal se je ter si ostrigel  lase in nohte. Začel je redno jesti in opustil nekatere oblike samotrpinčenja.