Duhovna misel za Vse Svete

Zakrament OZDRAVLJANJA – odpuščanja

“Spoved je nekaj najbolj zoprnega,” mi je rekel neki fant. Verjamem. Še zlasti, če je spoved opravljena vestno, torej tako, da razkrijmo vsak večji in ponižujoč greh. Vendar je še najbolj vprašljiva zadeva iskerno kesanje. Ne gre zgolj za to, da se izprašujemo pred duhovnikom, pač pa za to, da stopimo v novo življenje. Ko bi zadoščalo že to, da povemo svoje grehe, Kristusu ne bi bilo treba postavljati zakramenta. Dovolj bi bilo, da bi nam svetoval, naj gremo k psihologu. Vsekakor pa je treba pripomniti: če pride do iskrenega, globokega kesanja, če se tako izpovedujemo svojih grehov, nam postane lažje. Kadar se v resnici kesamo, nam ponižno kesanje ne dela težav. Že mnogokrat sem moral ustviti mladega človeka v njegovi iskrenosti. Ko se spovedanec globoko kesa, je skoraj vedno tudi zelo odkrit.

Mnenje glede krize zakramenta odpuščanja                

Kriza je hči svojega časa; s seboj nosi znamenja časa, v katerem se poraja. Družbeno-kulturni svet, še zlasti zahodni, se presenetljivo naglo in korenito razvija. Na to vplivajo različni dejavniki. Človek hiti naprej in si vedno bolj zakriva božjo prisotnost. Leta po vesolju in sploh ne opazi, da ga podpira božja moč. Močno se zanaša nase, hkrati pa je v svoji naivnosti čisto otroški. Leta nad oblaki, si umišlja, da lahko obvlada svet, pozablja pa, da ga nosi “reaktivno letalo” božje moči. Sicer pa je poglabljanje iz. prenova vere, ki jo sodobni človek opravlja, dejanje poštenosti. Sodobnemu človeku se čedalje bolj upira vera, ki bi bila le nekakšno psihološko zatočišče za nezrele osebe. Čedalje bolj se mu upira formalistična, legalistična, z magijo podprta vera. To je spodbudno in bo obrodilo lepe sadove za pristen odnos z Bogom. Krizo zakramenta sprave vidimo torej precej širše, v okviru vsega verskega sveta sodobnega človeka.