»Gospod odpira oči slepim, Gospod dviga potrte, Gospod ljubi pravične.« (Ps 146, 8)

TA PA JE DALA OD SVOJEGA UBOŠTVA VSE (Mr 12, 44)

V pogovoru mi marsikdo pove, da je ob pospravljanju hiše odkril veliko odvečnih oblačil in obutve, katera je oddal v zbiralnik, ki je namenjen za potrebe Karitas. Res je, da je za tiste, ki nimajo dovolj oblačil, ta pomoč zelo dobrodošla, vendar je vprašanje, če pri tem lahko govorimo o žrtvi? Evangeljski odlomek o ubogi vdovi nam pove, da ni bistveno koliko prispevamo, ampak temveč kakšna je pri tem naša žrtev. V tempeljsko zakladnico so mnogi bogati metali velike količine denarja, vendar niso veliko žrtvovali, ker so metali od svojega preobilja. Vdova pa je vrgla malo, vendar je dala vse svoje premoženje, kar pomeni, da je bila njena žrtev velika. Odlomek o ubogi vdovi nas želi izzvati v smeri našega odnosa z Bogom. Koliko časa sem pripravljen darovati Bogu? Nič? Nekaj minut? Eno uro? En dan? Ves teden? Vse življenje? Če sami sebe imenujemo kristjani, potem vprašanje fizičnih omejitev odpade. Bogu posvetimo ves čas, vse svoje življenje in vse, kar prejmemo od Boga. Če smo posvečeni Gospodu, potem bomo od njega prejeli dovolj razsvetljenja, da bomo znali deliti tudi z brati in sestrami, ki živijo v pomanjkanju. Pomembno je, da od tega kar imamo, s srcem vse podarimo Gospodu.