»Pusti jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.« (Lk 13,8–9)

KDOR MISLI, DA STOJI, NAJ PAZI, DA NE PADE (1 Kor 10, 12)

V duhovnem življenju se redno dogaja, da je veliko tistih, ki v življenju pridejo do izkušnje Boga, v trenutkih Božjega dotika prepričanih, da jih v življenju ne more nič več oddaljiti od Boga. Vendar se, žal, velikokrat zgodi, da v trenutku, ko človek doživi Božjo tolažbo, nepričakovano vstopi v človeka skušnjava, kateri praviloma nepripravljen tudi podleže. Mnogi imamo takšno izkušnjo, zato moramo biti ravno v trenutkih »ekstaze« pripravljeni, da bomo že v naslednjem trenutku na tleh, osramočeni od greha. Običajno nas v takšen položaj privede pretirano ukvarjanje s samim seboj. Če v duhovnem življenju skrbimo izključno zato, da bomo dosegli moralno popolnost, potem so ti poizkusi že vnaprej obsojeni na propad. Če pa Bogu dan za dnem izročamo lastno nepopolnost in jo delimo tudi s skupnostjo, v kateri slavimo Gospoda, potem imamo možnost, da bomo z Božjo pomočjo in s podporo krščanske skupnosti, skupaj pokončno stali pred Gospodom. V postnem času lahko premišljujemo, ali sploh iščemo oporo v okviru župnijske skupnosti ali v okviru posameznih župnijskih skupin. Za tistega, ki živi odnos z Bogom sam zase, izključno zaradi »duhovnih užitkov«, je samo še vprašanje časa, kdaj bo padel in ostal na tleh.