»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6)

http://www.donbosko.si/sevnica/

»NI PRAV, DA ZANEMARJAMO BOŽJO BESEDO.« (Apd 6,2)

Ljudje navadno ocenjujemo duhovnikovo uspešnost ali neuspešnost v glavnem skozi njegovo fizično delo. Celo škofje radi pohvalijo duhovnika še posebej v primeru, če mu je uspelo zgraditi ali obnoviti župnijske zgradbe. Apostoli so kmalu po začetku delovanja Cerkve spoznali, da se ne bo dobro izšlo, če bodo zaradi obveznosti materialne narave zanemarjali oznanjevanje Božje besede. Zato so v službo Cerkvi postavili diakone, ki so se bolj posvečali materialnim obveznostim. Po dva tisoč letih cerkvene zgodovine, v katerih je bilo enaindvajset koncilov, ki so se ukvarjali s teološkimi in pastoralnimi vprašanji, je status duhovnika preveč široko zastavljen. Po domače povedano: duhovnik je še vedno »deklica za vse«. Obvladati mora vse od najtežjih teoloških vprašanj do zadnjega žeblja, ki je zabit v kakšnem župnijskem lesu. V takšnih okoliščinah je gotovo premalo duhovnikov. Če pa bi se duhovniki ukvarjali samo z Božjo besedo, bi lahko kljub majhnemu številu nemoteno opravljali duhovniški poklic v pravem pomenu besede. Ni treba, da čakamo na dvaindvajseti koncil, ki bi obravnaval ta vprašanja, ampak vsi odgovorno sodelujmo pri gradnji Božjega kraljestva.