»Vsem v Trbovljah želim, namesto obremenjenih želodcev, polna srca Gospodovega miru« (Amadej, žpk).

http://lmb.skavt.net/2008/vsebina/kateheza-vv
»OZNANJAM VAM VELIKO VESELJE.« (Lk 2,10)

Papež Frančišek je pred kratkim izjavil, da kristjan, ki je žalosten ni kristjan. Pri tem je gotovo, da človek kdaj doživlja trenutke tesnobe, žalosti in razočaranja. Vendar je zaskrbljujoče, če se takšno stanje pri človeku nenehno ponavlja, oz. da postaja takšno stanje trajno. Pravi kristjan doživlja svoje življenje v veselju, saj vse sprejema kot Božji dar. Tudi negativni dogodki mu pomagajo, da iz njih izide še bolj utrjen in okrepljen z Božjo močjo. Bistvo praznika Gospodovega rojstva je v tem, da se sam Bog rodi v središču življenja tistega, ki ga sprejme z odprtim srcem. Evangelist Luka poroča, da je Marija rodila prvorojenca in ga položila v jasli, ker zanj ni bilo prostora v prenočišču (Lk 2,7). Marija je rodila Jezusa v votlini, kjer je prebivala živina, ker z Jožefom nista našla prostora v dostojnih prebivališčih. Bog tudi danes še vedno išče prebivališče v srcih ljudi, vendar ga mnogi nočejo sprejeti. Velikokrat ga zavračamo ravno kristjani, ki bi ga morali najprej sprejeti. Tako pa se večkrat prepustimo toku lažnega ekonomskega lagodja in namesto v Božje varstvo bolj zaupamo v materialno gotovost. Dokaz za to je, da je v zadnjih letih božiček nadomestil Božje dete. V to smo, žal, privolili tudi kristjani.