»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3, 18).

https://www.youtube.com/watch?v=wvgPan2rdP0

»BREZ MENE NE MORETE NIČESAR STORITI« (Jn 15,5)

Ljudje, ki pretežno naseljujemo zahodni svet, živimo v negotovosti, ki jo spremljata vsakdanja naglica in nenehna napetost. Razpeti smo med domom, službo in med obilico »prostočasnih« dejavnosti. Če takšen tempo postane naš vsakdanjik, obstaja velika verjetnost, da se bomo ustavili šele takrat, ko nas bo »obiskala« resna bolezen. Pri tem je skoraj nerazumljivo, da smo v »centrifugalni« način življenja vpeti tudi kristjani. Kristjani bi namreč prvi morali vedeti, da kvaliteta našega življenja ni odvisna od naših življenjskih moči, ampak od tega, koliko prostora v našem življenju namenjamo Bogu. Jezus v evangeliju govori, da brez njega ne moremo ničesar storiti (Jn 5,5). Vsa zunanja opravila, ki jih pretežno opravljamo pod psihičnim pritiskom, nimajo nobene vrednosti, če računamo zgolj na lastne moči. To, da nam večkrat zmanjkuje časa, je prav gotovo posledica našega nezaupanja v Boga. Namesto, da se pustimo vpeti v vsakdanjo naglico, bi morali biti kristjani zgled neomajnega zaupanja v Božjo previdnost. V tem primeru, življenja ne bi doživljali kot spopad s časom, ampak kot Božji dar, kar pomeni, Božji blagoslov.