Ker se mora kristjan nenehno izpopolnjevati, se mora sedaj še z večjo gorečnostjo truditi, da bo izpolnil apostolsko zapoved štiridesetdnevnega posta, ki ni samo v odpovedi hrani, ampak predvsem v življenju brez greha
“Nedeljska sveta maša in sveto obhajilo?”
“Pogovarjam se s svojimi bližnjimi, z različnimi verniki, s svojo vestjo, včasih tudi pri spovedi z duhovnikom: Ali smem pristopiti k svetemu obhajilu brez spovedi, potem ko sem nedeljo, dve ali včasih celo več, brez upravičenega razloga, se pravi iz nemarnosti, manjkal pri sveti maši? Spremljal sem jo namreč kar po televiziji, se odpravil na nepotrebno pot, kaj delal zase ali poskrbel za svoj počitek in zabavo.”
Spoštovani! Vaše vprašanje je hkrati vprašanje mnogih mož in žena. Odgovor Cerkve je jasen: “Tisti, ki premišljeno opustijo obveznost nedeljske maše, storijo velik greh.” Pred prejemom sv. obhajila je potrebno spovedati se (tega ali kakega drugega) velikega greha. Se vam zdi to hladna juridičnost? Ali ni namreč to nekaj pristno človeškega? Kako bi mogli jutri obiskati prijatelja, ki ste ga včeraj grdo zavrnili in žalili, ne da bi ga prej prosili odpuščanja?
Prenos nedeljske maše po radiu in televiziji je dragocen zlasti za bolne in ostarele, ki ne morejo v cerkev. Obogati pa seveda tudi druge, ki še dodatno spremljajo lepo bogoslužje. Toda prenos za zdrave nikakor ni nadomestilo za osebno udeležbo pri nedeljskem bogoslužju. Saj menda nihče ne more prejeti obhajila po televiziji! Tistim, ki jih od udeležbe pri maši opravičuje resen vzrok (na primer bolezen, oskrbovanje dojenčkov), pa Cerkev že od prvih časov prinaša obhajilo na dom.
Božjo zapoved “Posvečuj Gospodov dan” cerkvena zapoved natančneje določa: “V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše” (ZCP 1247). Počitek, ki ga omenjate, ni ovira za spolnitev te svete dolžnosti. Nasprotno: “V nedeljo in na druge zapovedane praznike… naj se verniki poleg tega vzdržijo tistih del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek.” Ustanova nedelje prispeva k temu, da imajo vsi “dovolj počitka in prostega časa, da poskrbijo za družinsko, kulturno, družbeno in versko življenje” (CS 67,3). Krščanska pobožnost po izročilu posveča nedeljo dobrim delom in ponižnemu služenju bolnim, slabotnim in starim. Kristjani bodo nedeljo posvečevali tudi tako, da bodo svoji družini in svojim bližnjim darovali čas in skrbi, ki jih je na druge dneve tedna težko izkazovati. Nedelja je čas razmisleka, molka, kulture in meditacije, kar vse podpira rast notranjega in krščanskega življenja.
Papež je o posvečevanju nedelje izdal apostolsko pismo “Dies Domini” (Gospodov dan, 1998). Za obhajanje leta evharistije pa je zapisal: “Tudi če bi bil sad tega leta v vseh krščanskih občestvih samo poživitev obhajanja nedeljske maše in porast češčenja evharistje zunaj maše, bi to leto milosti doseglo pomenljiv rezultat.” Jezus, ki je “vedel, kaj je v človeku”, je predvidel ravnanje kristjanov. Njegova prilika o povabljenih na gostijo, ki so se vsi po vrsti izgovarjali, da “ne morejo priti k maši”, češ da imajo neodložljive posle, je ogledalo tudi za današnje kristjane. Njihovo zavračanje povabila na gostijo ni le stvar nehvaležnosti in neotesanosti, ampak je najprej huda žalitev Gostitelja, Boga, hkrati pa tudi duhovno oškodovanje samega sebe in prikrajšanje župnijskega občestva. “Tisti, ki premišljeno opustijo obveznost nedeljske maše, storijo velik greh.”
Ali bomo v nedeljo (pre)slišali cerkveni zvon?
Anton Štrukelj.
Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ; nobena čistost ni varna, če je ti ne čuvaš; nobena človeška pazljivost ne koristi, če ni tvoje svete čuječnosti. Zakaj, ako nas ti zapustiš, utonemo in se pogubimo; če nas ti obiščeš, se dvignemo in živimo. (HZK 3, 14;2)