»Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.« (Lk 4, 13)

S SRCEM NAMREČ VERUJEMO (Rim 10, 10)

Odstop papeža Benedikta XVI., katerega je objavil 11. februarja, ima v ozadju velik simbolni pomen. V zgodovini Cerkve je do sedaj odstopil le Celestin V., leta 1294. Ko smo se pred leti nekateri spraševali ali bi bilo možno, da bi papež podal svoj odstop, so mnogi zmajevali z glavo, češ, da je to sicer teoretično možno, v praksi pa je to (skoraj) nemogoče. S svojim odstopom je papež Benedikt pokazal, da je v Cerkvi lahko preseči tradicionalno miselnost, za katero se včasih zdi, da je še bolj nespremenljiva, kot pa npr. vera v vstajenje Jezusa Kristusa. Morda pa je ta dogodek napoved še kakšnih drugih »tradicionalnih ostankov«, ki jih že dobro načenja »zob časa«. Posebej pa je s tem podana priložnost, da začnemo kristjani spreminjati miselnost, da ni bistvo naše vere v tem, da zgolj čakamo, kakšna navodila nam bodo dajali naši pastirji, ampak da začnemo živeti v neposrednem dialogu z Bogom. To pa pomeni še bolj zavzeto branje in premišljevanje Svetega pisma in skušati posamezne odlomke aktualizirati v vsakdanje življenje. Odnos z Bogom pa nas bo okrepil za odgovorno življenje v družbi v kateri živimo. Letošnji postni čas izkoristimo za »reformo« naše osebne vere.