»Če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga« (2 Kor 5,1).

http://www.zootic.si/index.php?option=com_content&view=article&id=376&Itemid=390

»KAČA ME JE ZAPELJALA« (1 Mz 3,13)

Ali Smo se že kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi, hipotetično gledano, Cerkev dovolila, da bi lahko opravili zakrament sprave namesto nekoga drugega, npr. našega soseda? Žal, je tudi ta zakrament pridobil tradicionalističen priokus, za katerega v splošnem ljudskem mišljenju velja, da je pomembno, da ga opravimo, manj pomembno pa je, kako ga opravimo. Dogaja se, da pri spovedi marsikdo pripoveduje enak repertoar grehov, kakršnega je povedal tudi pri prvi spovedi, pred prvim obhajilom. Verjetno pa bi bila zadeva nekoliko drugačna, če bi govorili grehe za tretjo osebo. Marsikdaj se npr. zgodi, da žene govorijo o grehih svojih mož. Takšni primeri nam lahko dajo misliti, kako težko se je zazreti v globino svojega srca in priznati lastno stanje. Če pa se že soočimo z lastnimi grehi, pa se hitro zgodi, da krivdo zanje zopet preložimo na tretjo osebo. Besede prve žene Eve »kača me je zapeljala«, so aktualne še danes. Tudi v cerkvenih krogih lahko večkrat slišimo, da naj bi bil za stanje v Cerkvi kriv hudič. Zapomnimo si, da je človek svobodno bitje, ki se sam, s polno (ne)odgovornostjo odloča med dobrim in slabim.