»Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s Križem našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Gal 6, 14)

ZA TEBOJ BOM HODIL, KAMOR KOLI POJDEŠ (Lk 9, 57)

Vprašajmo se, kolikokrat v življenju smo se že navdušili za določeno stvar ali celo osebo, potem pa je naša navdušenost po določenem času minila in smo življenje zopet usmerili na stare »tirnice«? Verjetno smo že večkrat v življenju doživeli tudi navdušenje nad krščanskim življenjem, h kateremu nas je spodbudil kakšen zunanji dogodek, pa smo se tudi tukaj po določenem času »ohladili«. Če hočemo zares živeti krščansko življenje, zahteva to od nas popolno predanost, brez vsakega kompromisa. Napačno pa bi bilo misliti, da pomeni krščansko življenje za nekoga večjo za drugega pa manjšo predanost. V miselnosti »zahodnega« kristjana se je v zadnjem tisočletju ustalilo mnenje, da morajo biti duhovniki in redovniki bolj predani Bogu, kot pa laiki. Takšno razmišljanje je napačno in vodi v prelaganje odgovornosti za evangelij zgolj na t. i. višji sloj. Po krstu smo vsi verniki poklicani in poslani, da živimo in pričujemo za evangelij, v središču katerega je Jezus Kristus. Lepo bi bilo, če bi vsak vernik ponovno premislil, kaj so on ali njegovi starši obljubili pri krstnem obredu. Morda je počitniški čas primeren tudi za premislek o tem?