»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj«  (Jn 6,51).

http://www.potdozdravja.net/vadimo-odpuscanje

DRUG DRUGEMU ODPUŠČAJTE (Ef 4,32)

Izkušnje nas učijo oz. naj bi nas učile, da so v družbi najbolj problematične ravno tiste stvari o katerih se največ govori. V vsakdanji govorici tako srečujemo pojme kot so ljubezen, etika, morala, pravičnost, sprava in odpuščanje… Vse naštete stvari so skoraj vsak dan na naših ustnicah, vprašanje pa je, kako delujejo v naših srcih. Če vzamemo za primer pojma odpuščanje in sprava, lahko pritrdimo, da se z njima ukvarjamo že skoraj četrt stoletja, pa se zdi, da smo paradoksalno vsak dan bolj oddaljeni od resnične sprave. Pri tem ne mislimo samo na posledice druge svetovne vojne, ampak na življenje v naši okolici, celo na življenje v lastni družini. Ko govorimo in delamo za odpuščanje in spravo, se moramo najprej vprašati, kje začeti? Verjetno smo vsa leta, ki smo jih vložili v spravo med Slovenci, porabili zaman, ker smo se stvari lotili na napačnem mestu. Odpuščanje se ne začne pri nasprotni osebi, ampak se začne v nas samih. Vsak se mora najprej soočiti sam s seboj in premisliti, ali sploh ljubi samega sebe in se ob tem samega sebe veseli. Le iz sprave s samim seboj lahko potem izvira sprava z (D)drugim(i).