Molitvena osmina za zedinjenje kristjanov

Od 18. 1. do 25. 1. praznujemo v katoliški cerkvi pa tudi v nekaterih drugih krščanskih Cerkvah in skupnostih teden molitve za edinost vseh kristjanov. Njen začetnik je anglikanski duhovnik Pavel Wattson s sodelavcem. 2. vatikanski zbor je dal tem molitvam z odlokom o ekumenizmu novo spodbudo in globlji pomen. Delo za obnovitev edinosti je, kakor pravi ta odlok, stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev. Krščanstvo ne more do kraja prepričevalno oznanjati svetu Kristusa, dokler je razprto in needino med seboj, zakaj Kristus je en sam in ne more biti razdeljen. Molitvena osmina vse kristjane zbira okrog Božjega Sina in se tako pridružuje Jezusovi prošnji k Očetu: “A ne prosim samo zanje, ampak tudi za vse tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal.”     
Pokorščina za večino ni krepost, ampak klečeplazenje. Ponosni smo nase in ne dovolimo, da bi drugi gospodovali nad nami. Je demokratična družba kaj boljša od kapitalstične? Tudi v demokraciji najdemo boj za prva mesta in delitev ljudi po veri, narodnosti, spolu, politični pripadnosti. Brez reda ni vladanja. Malo ponižnosti pride vedno prav, da lahko sebe držimo nekje v sredini med precenjevanjem in podcenjevanjem sposobnosti. Ponižnost je hkrati krepost, ki jo vzljubijo tisti, ki se zavedajo, za koliko stvari bi morali biti hvaležni Bogu.

Kdo je moja največja tolažba? Komu sem zaupal svoje srce? Je moje srce napolnjeno s stvarmi, ki danes so in jih jutri ni več? Je moje srce bogato z medsebojnimi odnosi? Tega bogastva ni mogoče kupiti in zelo težko ga je obdržati. Zato blagor človeku, ki je sposoben ljubiti prijatelje in nasprotnike, privržence in rivale, pravične in krivične. Tak človek je kot “Bog na zemlji”: vsi ga iščejo, se ga veselijo in hočejo prijateljevati z njim. Res je: Bog nas lahko ljubi samo po živih ljudeh.