Inteligenca in modrost sta dva različna pojma. Inteligentni smo po naravi in svoj naravni talent z učenjem še poglobimo, modri pa postanemo, ker nas je Nekdo vzljubil in potegnil na svojo stran. Za inteligenco se je treba truditi v skladu s talenti, ki smo jih prejeli. Za modrost pa se trudimo drugače: da verujemo v Boga in ga  ljubimo.

“Na novega leta dan, sta zimsko oblečena kmet in meščan”, pravi nek star pregovor. Vendar pregovor želi povedati nekaj več in je aktualen v vsakem času. Ob novem letu si ljudje voščimo “sreče, dobro…”  Ali ni zadaj tega želja po nekem skritem hrepenenju, po tistem, kar človek nosi nekje v sebi in se še ni rodilo. To čutenje in hrepenenje pride ob prelomnicah na plano, “da bi vsaj zdaj, ko se časovno začenja nekaj novega, začne tudi novo v pravičnosti, naših odnosih, razporejanju materjalnih vrednot…” Vendar morda pozabljamo, da se je prav za vse potrebno potruditi. Da se morda eden truditi več in ima manjši uspeh, drugi zaradi kakšnih drugih okoliščin več sreče, eden tvega več, drugi manj…                        

Vsi ne bomo nikoli enaki, lahko pa smo v tem kar smo, vsi enako zadovoljni, če ne ocenjujemo svoje sreče po količini, veličini, blišču…