Telo si vse zapomni, govori izključno samo resnico, in kadar ne zmore več sprejemati krutih in zlorabljajočih čutenj, zboli. Bolezni so torej nenehna opozorila, da je treba nekaj korenito spremeniti, da je čas, da začnemo razmišljati drugače in poskrbimo zase. Poskrbeti za telo je torej bistveno, ker s tem poskrbimo za najžlahtnejši tempelj, v katerem živimo in ki nas usmerja k sebi, k drugemu, v onstranstvo in k Bogu. Zato terapija odnosov prisluškuje telesu, ker telo nikoli ne utihne. Govori nam prek bolečin, prek temeljnih čustev in čutnih vzgibov, ki so najmočnejša govorica telesa.

Pavlov odnos do zgodovinskega Jezusa
Glede na to, da je Pavel poznal Jezusa, ko je ta bival na zemlji in potem ko se mu je razodel, smo pred dejstvom, da razmišljamo o dveh načinih spoznavanja Jezusa. V drugem pismu Korinčanom piše: “Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga zdaj ne poznamo več tako”.

Poznati “po mesu”, pomeni poznati samo po zunanje, z zunanjimi merili: morda smo večkrat videli kakšno osebo, poznamo torej poteze obraza in različne podrobnosti vedenja. Vendarle, čeprav koga poznamo na ta način, ga ne poznamo zares, ne poznamo jedra osebe. Samo s srcem resnično spoznamo osebo. Dejansko so saduceji in farizeji poznali Jezusa po zunanje, slišali so njegovo učenje, poznali toliko podrobnosti o njem, a ga niso poznali v njegovi resnici. Podobno razlikovanje najdemo v neki Jezusovi besedi. Po spremenitvi na gori je Jezus vprašal svoje apostole: “Kaj pravijo ljudje, kdo sem?” in “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Ljudje ga poznajo, a površno. Vedo različne stvari o njem, a ga niso resnično spoznali.

Nasprotno pa so dvanajsteri, po zaslugi prijateljstva, ki nagovarja srce, vsaj v bistvu razumeli in začenjali spoznavati, kdo je Jezus. Tudi danes obstaja ta drugačen način spoznanja: so učeni ljudje, ki poznajo Jezusa v mnogo njegovih podrobnostih, in so preprosti ljudje, ki ne poznajo teh podrobnosti, a so spoznali Jezusa v njegovi resnici: “srce govori srcu”. Pavel hoče povedati, da pozna Kristusa tako, s srcem, in da na ta način v bistvu pozna osebo v njeni resnici. Nato, drugotno, pozna tudi njene podrobnosti. Po teh besedah vsekakor ostaja vprašanje: kaj je sveti Pavel vedel o dejanskem Jezusovem življenju, trpljenju, njegovih čudežih? Zdi se z gotovostjo ugotovljeno, da Pavel ni srečal Jezusa v času njegovega zemeljskega življenja. Prek apostolov in nastajajoče Cerkve je gotovo poznal tudi podrobnosti o Jezusovem zemeljskem življenju. V njegovih pismih moremo najti tri oblike sklicevanja na predvelikonočnega Jezusa.

Na prvem mestu so izrecna in neposredna sklicevanja. Pavel govori o Jezusovem predniku Davidu, pozna obstoj njegovih “bratov” ali krvnih sorodnikov, pozna potek zadnje večerje. Pavel govori o nujnosti, da skupnost oskrbuje tistega, ki oznanja evangelij, ker je delavec vreden svojega plačila. Pavel pozna besede, ki jih je Jezus izrekel pri zadnji večerji in pozna tudi Jezusov križ. To so neposredna sklicevanja na Jezusove besede in dejanja njegovega življenja.

Na drugem mestu moremo v nekaterih stavkih zaslutiti razne namige na izročilo. Pavel torej pozna Jezusovo trpljenje, njegov križ, način, kako je preživljal poslednje trenutke svojega življenja. Jezusov križ in izročilo o tem dogodku križa sta v središču pavlinskega oznanila.

Drugi steber iz Jezusovega življenja, ki ga sv. Pavel pozna, je govor na gori, iz katerega skoraj dobesedno navaja nekatere prvine, ko piše Rimljanom: “Ljubite drug drugega… Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo… Živite v miru z vsemi… Premagujte zlo z dobrim…” V njegovih pismih je torej zvest odsev govora na gori. Končno je mogoče ugotavljati tretji način navzočnost Jezusovih besed v Pavlovih pismih.