»Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?« (Ps 27, 1)

UČENIK, DOBRO JE, DA SMO TUKAJ (Lk 9, 33)

Dogodek Jezusovega spremenjenja na gori spremljajo trije Jezusovi najbližji učenci: Peter, Janez in Jakob. Ko Peter zagleda Jezusa v velikem veličastvu, začuti neizmerno ugodje, v katerem vzklikne: »Učenik, dobro je, da smo tukaj.« Učenci pa z Jezusom niso doživljali samo lepih in veličastnih trenutkov, ampak tudi trpljenje, kar jih je pripeljalo do tega, da so ga vsi zapustili. Isti Peter, ki je ob Jezusovem spremenjenju začutil ugodje, je Jezusa zatajil, ko je ta doživljal krivično sojenje in sramotenje, preden so ga križali. Tudi mi večkrat doživljamo ugodje, še posebej ob kakšnih velikih shodih, kjer nas dviga moč množice. Vprašanje pa je, kako smo blizu Gospodu takrat, ko doživljamo trpljenje in se čutimo od vseh zapuščeni? Krščanstvo ni privilegirana religija triumfalizma, ampak vdana vera v prenašanje vsakdanjega življenjskega križa. Jezus je osamljen, zapuščen in osramočen od množice, vdano nosil svoj križ na Kalvarijski grič. Pred tem se prikaže svojim učencem v svojem veličastvu zato, da bi v trenutkih »noči vere« lažje našli smisel vere v Gospoda. Tudi kristjani 21. stoletja črpamo moč v veselih trenutkih, da nam je potem lažje v urah »noči vere«, ki so sestavni del našega življenja.