»Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge.« (Lk 14, 13)

KOGAR NAMREČ GOSPOD LJUBI, TEGA VZGAJA (Heb 12, 6)

Danes prevzemajo glavne vzvode v Cerkvi in v družbi, ljudje, ki so bili deležni permisivne – popustljive vzgoje. Generacija, ki je rojena med letom 1960 in 1970 je zadnja, ki je bila vzgojena tako, da so morali že kot otroci doma delati in si celo med počitnicami, npr. z obiranjem hmelja, zaslužiti za zvezke in učbenike za prihajajoče novo šolsko leto. Od takrat dalje pa namesto otrok za vse poskrbijo njihovi starši. Posledica takšne vzgoje je, da otrok ob prvi resni preizkušnji v življenju kloni. Še posebej pa se to pozna v tem, da je nesposoben za življenjske odločitve. Takšno stanje je navzoče tudi med kristjani, ki bi morali, še posebej v današnjem času, z jasnostjo in odločnostjo premagovati življenjske ovire. Tako pa je sedaj tudi Cerkev postala večinoma le uslužnostni servis za trenutne potrebe t.i. kristjanov.) Ob enkratnih zahtevah po zakramentih in zakramentalih, brez resne priprave nanje, se zdi, da niti v Cerkvi ne znamo več pokazati kaj pomeni resnična vzgoja za obče človeške in krščanske vrednote. Vsaka resna vzgoja je zahtevna, vendar se sčasoma pokažejo sadovi v osebah in v skupnostih, ki so zanesljive, poštene in polne Gospodovega Duha.