»Gospodove oči so uprte v pravične.« (Ps 34, 16)

TRDA JE TA BESEDA. KDO JO MORE POSLUŠATI? (Jn 6, 60)

Šesto poglavje Janezovega evangelija se začne z Jezusovo pomnožitvijo kruha, katere posledica je bila, da so zaradi tega množice hotele postaviti Jezusa za kralja. Čudež pomnožitve kruha je bil le uvod v bistvo šestega poglavja, v katerem Jezus ljudi poučuje, da je On pravi kruha življenja. Velika večina ljudi ni hotela sprejeti te resnice, zato so se raje umaknili od Jezusa. Od velike množice na začetku poglavja, je tako ostala ob Jezusu peščica učencev, pa še oni niso dobro vedeli, pri čem so. Kdor želi biti pravi Jezusov učenec ne sme računati na ugodje in brezskrbnost, ampak na negotovost, predvsem pa na preganjanje in nerazumevanje. Kristjani smo vedno znova razočarani, ker mislimo, da pomeni biti kristjan živeti brezskrbno, kar vključuje, da bo Bog na podlagi nekaj na hitro izmoljenih očenašev in zdravamarij, vse uredil tako da bo prav za nas. Ker se največkrat stvari ne iztečejo tako, kot si želimo, se razočarani jezimo na Boga, ker ne stori tako kot smo si mi zamislili. Jezus je na koncu ostal zapuščen od vseh, pa je kljub temu v polnosti izpolnil Očetovo voljo. Če hočemo biti pravi kristjani, potem ne smemo računati na »Božje privilegije«, ampak na realnost križa.