»Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!« (4 Mz 11,29)

http://nadezhdas.blogspot.si/2007/07/umiranje-in-minljivost-slabi-zdravniki.html

»VAŠE ZLATO IN SREBRO JE ZARJAVELO« (Jak 5,3)

Človek večino svojega časa in življenjskih moči porabi za fizično preživetje. Na to se pripravlja že od malih nog, ko že pri svojih starših vidi, da sta odsotna od doma, da bi družina preživela. Skoraj vsa šolska vzgoja je usmerjena v to, da si bo otrok pridobil uporabno znanje, da bo v življenju fizično preživel. Nazadnje se še usposablja še za poklic, s katerim naj bi si v življenju služil vsakdanji kruh. Ob vsem usposabljanju za lastno preživetje postaja človek usmerjen v ozek spekter življenja, ki je omejen zgolj na relaciji dom-šola-služba. Nekaj dni v letu si marsikdo še uspe vzeti nekaj časa zase, pa še te trenutke največkrat preživi v kontaktu s službo preko telefona in interneta. V vsej ihti za pridobivanje materialnih dobrin je človek postal ujet v ozek spekter, ki ga odvrača od življenja v povezavi z naravo. Kdaj si je kdo izmed nas vzel zjutraj čas, šel na kakšno razgledno vzpetino in v tišini opazoval sončni vzhod? Marsikdo, ki živi v »primitivnih kulturah« to počne še danes in je neizmerno bolj srečen kot mi. Si upamo izstopiti iz »centrifugalnega« načina življenja in povzdigniti pogled k lepotam, ki nam jih hoče podariti Gospod?