Pridiga mariborskega nadškofa metropolita msgr. dr. Franca Krambergerja:
1. Bazilika sv. Pavla zunaj rimskega obzidja z grobom apostola narodov je častitljiv in svet kraj, zaznamovan s pomenljivimi dogodki za vesoljno Cerkev, pa tudi za Cerkev na Slovenskem. Tam je papež Janez XXIII. pred skoraj 50. leti presenetil ves svet, ko je na koncu molitvene osmine za edinost kristjanov (25. januar 1959) nepričakovano napovedal 2. vatikanski koncil. V tisti baziliki so se zbirali med koncilom nekatoliški opazovalci in kot koncilski gostje so skupaj s katoliškimi škofi, koncilskimi udeleženci molili za edinost kristjanov. Tam, na grobu apostola Pavla se je papež Pavel VI. srečal s poglavarjem anglikanske Cerkve (nadškofom dr. Ramseyem) in s slavnim carigrajskim patriarhom Atanagorjem. S tem srečanjem se je začela tako rekoč nova stran zgodovine Katoliške cerkve, Cerkev se je odprla svetu. Prav v tisti baziliki se je pred dobrimi 40. leti (4. aprila 1967) zbrala velika množica slovenskih romarjev; okoli 8000 jih je bilo. Prvič v zgodovini so tako množično poromali v Rim s svojimi škofi in tam obhajali 1200-letnico, odkar je slovenski narod sprejel katoliško vero in 1100-letnico, odkar sta našim prednikom oznanila Kristusov evangelij sveta brata Ciril in Metod. Pravijo, da je bilo to romanje slovenski “Te Deum” ali slovenski “Magnifikat” – hvalospev vsega našega naroda za našo zgodovino, ki je v koreninah zaznamovana z evangelijem in krščansko vero. In kdo se ne bi spomnil svetoletnega dogajanja leta 2000 v tej baziliki, posebej ko je papež Janez Pavel II. ob koncu takratne ekumenske osmine (18. januarja 2000) odprl četrta svetoletna vrata na poseben način. K temu dejanju je namreč povabil anglikanskega primasa (Careya) in carigrajskega metropolita (Atanazija), in vsi trije so odprli svetoletna vrata in vstopili v baziliko sv. Pavla. Tako odpiranje svetoletnih vrat je bilo prvič v zgodovini. In zopet še isto sveto leto 2000 (27. 10. 2000) je Pavlova bazilika še enkrat sprejela množico slovenskih svetoletnih romarjev, okoli 5000 nas je bilo. Upravičeno smo nekako duhovno navzoči tudi danes.                         Ko se je oglasil Kristus, ki je svojim učencem po vstajenju, pred vnebohodom naročil: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu. Učite vse narode! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen” (Mr 16, 15 – 16). To so Kristusove zadnje besede, ki jih je izrekel na zemlji. In prav te besede Kristus ponavlja skoz 2000-letno zgodovino Cerkve škofom, duhovnikom, vsemu Božjemu ljudstvu. Cerkev je v svoji korenini oznanjevalka. Kristusovo zadnje naročilo na zemlji je postalo prvo poslanstvo Cerkve, prva naloga in dolžnost tudi nas vseh. Vsi smo oznanjevalci Kristusovega evangelija z besedo in življenjem. To je tisto pričevanje, za katerega je spodbujal vse kristjane papež Janez Pavel II. na vseh svojih apostolskih potovanjih, to je tista sodobna evangelizacija o kateri govori tudi njegov naslednik Benedikt XVI. In za to poslanstvo je bil izvoljen in usposobljen na edinstveni način apostol Pavel. Oglasil se je povedal, kdo in kaj je bil; kaj se je zgodilo z njim pred Damaskom. Bil je Gorečnik za Mojzesovo postavo; bil je prepričan, da služi Bogu tudi takrat, “ko je besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem” (Apd 9, 1) In njega, ki je Kristusa in njegov nauk smrtno preganjal, ki je vklepal v verige prve kristjane, može in žene, jih vklenjene transportiral v Jeruzalem, metal v ječe in izročal v smrt (prim. Apd 22, 4 – 5), ker je imel za svojo dolžnost, da kristjane zatre, preden njihovo število nevarno naraste, – prav njega si je Kristus izbral za svoje orodje, da ponese njegovo ime med pogane in kralje in vse narode.                             (se nadaljuje)